Teme so bile zanimive, čeprav ne vse tudi prvič slišane. Tako sta prvo dopoldne govorila Janko Kos o primerjalni književnosti na Slovenskem, seveda v evropskem kontekstu, France Zadravec pa je z analizo desetih junakov prav toliko slovenskih avtorjev sestavljal mozaik slovenskega romana v drugi polovici prejšnjega stoletja. Matjaž Kmecl je ob svojih morebitnih drugačnih pogledih na slovensko literarno in slovstveno preteklost učiteljem slavistom jasno povedal, da so učbeniki bolj ali manj shematični, zato naj pri pripravi na pouk mislijo tudi s svojo glavo in si dovolijo dvom o že napisanem. Jože Toporišič je med predstavitvijo novega, šestega slovenskega pravopisa (ki bi po obsegu, kot je bilo pozneje slišati, sodil v Guinnesovo knjigo rekordov, preveč znanstveno zasnovani koncept in cena pa gotovo ne bosta prispevala k njegovi široki uporabi - skratka, treba bo pripraviti splošno uporabni pravopis) v svojem stilu povedal tudi marsikatero »zgodo in nezgodo« iz zgodbe o njegovem tridesetletnem nastajanju. Breda Pogorelec je zarisala smeri raziskovanja v slovenskem knjižnem jeziku in opozarjala, kaj je bilo v preteklosti narejeno (ali pa tudi ne), kar bi bilo treba v duhu novega časa upoštevati in nadgrajevati. Ada Vidovič Muha pa je temo svojega predavanja zaradi petkovega popoldanskega osipa poslušalcev nekoliko spremenila in ni govorila o kategorialnih slovarskih sestavinah, marveč o pisanju slovarjev sploh in njihovem pomenu za vsak narod (Pleteršnikov slovar in Slovar slovenskega knjižnega jezika), še posebno pa je poudarila potrebo po slovarju sodobnega slovenskega knjižnega jezika, ki bi zajel tudi jezikovne spremembe zadnjih desetih let.