Logika njegove zgodbe, četudi nenavadno preprosta, je vplivala na široko področje nadaljnjega raziskovanja in postavila logične temelje, na katerih je nova znanost o hormonih in vedenju lahko osnovala raziskovanje družbenega reda. Živali so, razen kadar se najdejo zaradi reprodukcije, samotarska bitja, kajti njihov osnovni model življenja je tekmovanje za pičle vire. Reproduktivno združevanje je polno nevarnosti, saj tu tekmovalni uspeh zahteva sodelovanje drugih živali. Moški osebki se borijo, da bi si pridobili največje možno število priložnosti za reprodukcijo. Te prvine je Zuckerman prevzel od Darwina in se mu enako kot diskusije o živalskem altruizmu in sodelovanju niso zdele teleološke. Moški osebki dominirajo ženskim, da bi izključili še en vir tekmovalne upornosti. Ko je zadoščeno goli osnovni potrebi po reprodukciji, se živali ločijo, da bi se izognile nadaljnjim neizogibnim poškodbam, ki so posledica spolnih bitk. Spolna periodika (sezonskost) se je razvila, da bi bili živalski atomi zaščiteni eden pred drugim v preostalem obdobju leta. Skupina mati-mladiči si komaj zasluži ime družba. Kakorkoli že, te skupine so pri sesalcih vsesplošen pojav in ne morejo razložiti primatnih skupnosti. Različne stopnje dolgotrajnega heteroseksualnega združevanja so strogo povezovali z zahtevami po reprodukciji v določenih ekoloških okoljih, dostopnih živalim. Moški osebki tekmujejo in tako zbirajo sredstva za (re)produkcijo, že samo s tem pa si lahko povečajo svoj genetski kapital v evoluciji. Ženski osebki so sredstva evolucijske produkcije in vir presežne vrednosti. Ko je dominacija postala univerzalen medij izmenjave med moškimi in merilo vrednosti, je politična in naravna ekonomija Hobbesovega Leviathana našla svoj biološki izraz dvajsetega stoletja. Gospodarska ureditev je pri vseh bitjih izključno fiziološka, le pri ljudeh je moč najti tudi kulturno lastništvo žensk in lastnine.