Barve so namreč čutno doživetje, ki ga povzroči vidni del svetlobe ta pa je po definiciji elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami od 380 do 750 nanometrov. Ostali del elektromagnetnega spektra sestavljajo radijski valovi, infrardeče in ultravijolično sevanje ter rentgenski in gama žarki. Na slednje ljudje seveda gledajo z vso resnostjo in strahospoštovanjem, medtem ko imajo valovne dolžine barv po njihovem mnenju značilnejše posledice le takrat, ko z njimi manipulirajo nadobudni malčki, ki pomotoma ostanejo sami s flomastri in belo kuhinjsko steno. A resnica je drugačna. Receptorji v našem telesu spreminjajo vidno svetlobo v električne impulze, ki potujejo v možgane in v njihov poseben predel hipotalamus. Tam vplivajo na življenjsko pomembne funkcije, kot so budnost in spanje, telesna temperatura in hranjenje. Zaradi neposredne povezanosti s hipofizo pa se prek žlez z notranjim izločanjem vpliv kaže tudi na vseh hormonih. Izpostavljenost organizma določeni valovni dolžini svetlobe (določeni barvi) ima torej značilne fiziološke posledice, kar pomeni, da pozitivna oziroma negativna čustva in občutki ob neki barvi niso nekaj, o čemer bi mogel povsem zavestno odločati vsak posameznik. Rdeča, denimo, ne velja za barvo aktivnosti, strasti, drznosti in avanturizma samo zato, ker smo se tako dogovorili, ampak zato, ker je take občutke vzbujala zaradi objektivnega vpliva na povečano izločanje adrenalina in s tem na povečano mišično napetost in pospešitev krvnega obtoka.