Slovenci so se izseljevali iz matične domovine v različnih zgodovinskih obdobjih iz ekonomskih, političnih in zasebnih razlogov. Proti koncu 19. stoletja so v tujino odhajali zlasti zaradi revščine. Politični emigranti so bili Primorci in Prekmurci, ki so v tujino zbežali pred nasiljem italijanske oziroma madžarske okupacije, in nasprotniki komunističnega režima po drugi svetovni vojni. Slovenci živijo v evropskih državah, v Severni in Južni Ameriki ter v Avstraliji. Slovenskih izseljencev in njihovih potomcev je skupaj približno 500.000, vendar je to težko preveriti, saj na nekaterih območjih živi že četrta ali peta generacija izseljencev, ki je že povsem izgubila stik z matično domovino in se je skoraj v celoti asimilirala. Slovenščina se v izseljenstvu ohranja v zasebnem okolju, tj. v družinah in s prijateljskim druženjem, za ohranitev slovenskega jezika in kulture pa zelo dobro skrbijo cerkev, kulturno-umetniška društva, pevski zbori in glasila. Pod pokroviteljstvom kulturnih društev in verskih središč poteka tudi pouk, v okviru katerega se potomci izseljencev učijo slovenski jezik, zgodovino, glasbo in kulturo. Med izseljenci so zlasti zavedni Slovenci v Argentini, ki mlajšim rodovom omogočajo osnovno in srednje izobraževanje v slovenskem jeziku, maturanti pa vsako leto potujejo na izlet v Slovenijo. Za ugled slovenskega jezika in širitev znanja o njem poskrbijo tudi literarni ustvarjalci, ki živijo in ustvarjajo v tujini. Stik z matično domovino se ohranja prek družinskih in prijateljskih vezi, prek tiskanih sredstev javnega obveščanja, v zadnjem času pa zlasti prek spletnih strani. V Republiki Sloveniji je nekaj ustanov, ki so odgovorni za Slovence v izseljenstvu: • Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, • Komisija Državnega zbora RS, ki se ukvarja z vprašanji zamejcev in izseljencev, • Slovenska izseljenska matica, • Svetovni slovenski kongres, • Slovenija v svetu (izseljensko društvo).