Po daljšem času je za italijansko reprezentanco nastopil tudi »oriundo« (potomec izseljencev), kajti Fifa je že v 90. letih prejšnjega stoletja zelo zaostrila pogoje za prestope med državami in italijanski ogledniki so posledično prenehali po Južni Ameriki iskati nogometaše, ki izvirajo z Apeninskega polotoka. Mauro Camoranesi v Argentini nikoli ni igral niti v prvi ligi, kaj šele za izbrano vrsto gavčev, in zato je po prestopu v Verono - pozneje se je preselil k Juventusu - brez težav prišel do potnega lista. S tem se je pridružil številnim argentinskim mojstrom in nadaljuje tradicijo, ki so jo že leta 1934 ob prvem naslovu svetovnega prvaka začeli Monti, Orsi in Guaita. Po tekmi s Francijo je moral spremeniti pričesko, kajti Francesco Oddo mu je obljubil, da mu bo ostrigel čop, če Italija osvoji prvo mesto. Seveda se je Camoranesi - točno na beli packi pred južnim golom berlinskega štadiona, ki je prinesla njegovi ekipi toliko veselja - rade volje odpovedal skalpu, še vedno pa se ni naučil italijanske himne. Ob pripombah javnosti, zakaj ne poje himne, je že pred dnevi hladnokrvno odvrnil: »Ne pojem niti svoje argentinske, kaj šele italijansko!« Morda pa bo zdaj spremenil mnenje...