Kljub omejenemu trajanju tretje vlade, ki ji načeluje, je stari in novi premier – ki se je v odstopu udeležil kar dveh zasedanj evropskega sveta, v imenu Belgije pa je pred dnevi podpisal tudi lizbonsko pogodbo, ki jo bodo potrdili šele po dolgem postopku, v katerem sodeluje kar sedem regionalnih in zvezni parlament – lahko zadovoljen. Predvsem zaradi svojevrstne revanše nad krščanskimi demokrati, ki so bili nepogrešljivi koalicijski partner vseh belgijskih koalicij do leta 1999, ko jih je prav Verhofstadt potisnil v opozicijo. Podaljšanje bivanja v palači Lambermont, pa čeprav samo za tri mesece, naj bi premierju, ki je nedavno dobil priznanje za knjigo »Združene države Evrope«, v kateri razglablja o novi arhitekturi evropske integracije, olajšalo načrtovano nadaljevanje politične kariere na ravni Unije.