Leta 1991 je bila Hayrünisa v tretje noseča in je zadnja izvedela, da se mož podaja v visoko politiko. Obredno obrezovanje najstarejšega sina ga je iz Džede pripeljalo v rodni Kayseri, tamkajšnji prijatelji pa so ga prepričali, naj kandidira za poslanca na listi islamistične Stranke za blaginjo. »Nisem pričakovala, da bo zmagal, saj je stranka takrat uživala zgolj osemodstotno podporo,« se začetka moževih turbulentih političnih let spominja Hayrünisa. Obdobje kratkih koalicijskih vladavin, ki so blaginjsko stranko kljub največ osvojenim sedežem potisnile v opozicijo, se je zanjo dokončno izteklo le dobrega pol leta po prevzemu oblasti z napol državnim udarom, ki ga je leta 1997 izvedel nacionalni varnostni svet. Sodna prepoved Stranke za blaginjo, ki je začasno postala prav tako kmalu prepovedana krepostna, je Abdulaha in zmerne konservativce na čelu z Recepom Tayyipom Erdoganom pripeljala k oblikovanju danes vladajoče stranke za pravičnost in razvoj. Gül je novembra 2002 začasno prevzel premierski položaj, da bi s spremembo ustave pet mesecev pozneje svojemu strankarskemu šefu – sodno izključenemu iz politike zaradi javnega branja pesmi z domnevno hujskaško islamsko vsebino – naknadno omogočil izvolitev v parlament in s tem prevzem vlade. Za svojo lojalnost je bil nagrajen s položajem podpredsednika vlade in zunanjega ministra.