Miroljubni. Mar res? Res. Edina škoda na prizorišču tolminskega festivala doslej je poteptana trava. Policija je sicer na preži. Pomagajo tolminski gasilci. Le občinska uprava se je potuhnila. Morda jo je sram, ker na vijugasto pot iz mesta do prizorišča prireditev na sotočju kljub mnogim prošnjam še uličnih svetilk ni postavila. Neprijetna zadeva. Toda festival reggaeja, ki ima ime po Soči, ker je zanj prav ta voda nadvse pomembna, se preživlja tudi v temi za mestom. Kotlinica na sotočju je dobesedno tlakovana s šotorčki. Naseljeni so tudi bregovi rek. Svetijo si z ogenjčki in baklami. Spodaj pri vodi je sploh svet zase. Kot odgovor enakomernemu butanju reggaeja z odra v gozdiču se iz šotora ob reki oglašajo bolj igrivi zvoki. Predvajani so po »sound systemu«, z vinil gramofonskih plošč, video in drugih projekcij. Ob strani šotorišča delujejo mojstri bobnanja in prodajalci eksotičnega blaga, hitre hrane in pijače. Občinstvo se dobršni del noči v valovih seli sem ter tja. Druži se, malo pleše, veliko klepeta, srka iz plastičnih kozarcev in kadi. Ozračje je polno prijetnih vonjav. To pomaga k pozitivnim vibracijam. Te pa so bistvo. In tako gre naprej do ranih ur. Dokler občinstvo utrujeno od sožitja in ljubezni ne pade v globok spanec. In presliši glasne ptičje budnice. Pod zeleno streho krošenj dreves prespi celo sonce, ko se spreminja v žarečo kroglo ... Življenje, ki je lepo.