Odnos med politiko in gospodarstvom je v Sloveniji po moji oceni precej nedodelan. Politični in gospodarski lobi bi morala skleniti kompromis, se dogovoriti, kako urejati medsebojne odnose tako, da upoštevata interese enega in drugega, da pa ne bi prihajalo do škode. Če dogovora ne bo, bo prišel nekdo drug, ki bo urejal te odnose. Verjetno tujci.«Besede dolgoletnega pravnega zastopnika Pivovarne Laško Stojana Zdolška, ki jih je maja 2003 izrekel v intervju za Dnevnik, so bile preroške. Le dobri dve leti kasneje, poleti 2005, sta namreč najmočnejši politični in najmočnejši gospodarski lobi v Sloveniji sklenila dogovor o »ureditvi medsebojnih odnosov ob upoštevanju interesov enega in drugega«. Zdelo se je, da sta si politika na čelu z Janezom Janšo in gospodarstvo, kjer je bil v glavni vlogi Boško Šrot, s poslom »Mercator za Delo« razdelila interesne sfere najmanj do volitev v letu 2008. Pivovarna Laško je aktivno upravljanje in nadzor največje časopisne hiše v državi, katere tržni položaj je premier še isto leto primerjal z Darsom, prepustila vladi. Janša je tako do konca leta 2005 zavladal vsem trem stebrom moči, ki jih je v začetku stoletja naštel eden od ideologov SDS Peter Jambrek: glasove volilcev je dobil na volitvah, finančno moč z menjavami uprav in nadzornih svetov v veliki večini državnih podjetij, medijsko moč pa je po pridobitvi Dela utrdil še s spremembo zakona o RTV. Kraljestvo zlatorogaV zameno je država Laščanom (in Istrabenzu) brez razpisa in predhodnega preverjanja cene pri drugih kupcih prepustila lastniški delež in prodajne police v največjem trgovskem podjetju. Verjetno nikoli ne bo natančno znano, ali sta Janša in Šrot dejansko tudi podpisala pogodbo o obvladovanju Dela ali pa sta kupčijo sklenila zgolj z ustnim dogovorom in stiskom rok. Kasnejši razvoj dogodkov pritrjuje drugi možnosti. Govorilo se je, da si je premier izpogajal tudi zasilni izhod; v primeru poraza na naslednjih volitvah Delo ne bi smelo pasti v roke političnim nasprotnikom, ampak bi ga moral Šrot prodati tujemu kupcu. »Vse kaže, da prihaja do prerazporeditve moči odločanja v slovenskem gospodarstvu. Očitno bodo Igor Bavčar, Matjaž Gantar in Boško Šrot ključni gospodarski stebri v obdobju vladavine Janeza Janše. S podobnimi stebri se je dvanajst let obdržala na oblasti LDS,« je 31. avgusta 2005, na dan prodaje Mercatorja, zapisala novinarska kolegica Vesna Vuković. Če parafraziramo enega od kasnejših zapisov novega predsednika Delove uprave Danila Slivnika, je bilo konec leta 2005 vse na svojem mestu. Z eno napako. Janša si je s prodajo Mercatorja ustvaril danes največjega sovražnika, ki ima za sabo daleč najvplivnejšo gospodarsko mrežo v državi. Duh je ušel iz steklenice – piva. Zgodovina bo obdobje med avgustom 2005, ko je država prodala Mercator, in januarjem 2007, ko je med Laščani in Janšo dokončno počilo, bržkone pomnila kot zlato(rogovo) dobo Pivovarne Laško. Boško Šrot je v tem času zavladal Mercatorju, v katerem je Igorja Bavčarja postavil na stranski tir in podjetje ubranil pred domnevnim napadom srbske Delte. Pripravil si je tudi temelje za bodoči menedžerski odkup pivovarne, saj je tako ali drugače lastniško »uredil« prijateljski družbi Center naložbe in Infond holding, ki danes obvladujeta skoraj polovico vseh delnic pivovarne. Podjetja, povezana z Laščani, so v zadnjih dveh letih sodelovala v domala vseh večjih privatizacijskih zgodbah: menedžerskem odkupu Viator $amp; Vektorja, lastninjenju Istrabenza, Alpine, Iskre Avtoelektrike in Uniorja, vojni za Terme Čatež itd. Šrotu je pri pripravi odkupa pivovarne pomagala tudi država, ki je svoj delež z ločeno prodajo deleža Slovenske odškodninske družbe (Sod) zmanjšala le na sedem odstotkov. Tudi sicer so bili poslovni odnosi med državo in Laščani v času vladnega obvladovanja Dela daleč od konfliktnih. Naštejmo nekaj primerov. Na razpisu obeh skladov za prodajo deleža v Alpini je podjetje v lasti holdinga Infond premagalo menedžerje, ki so za delnico ponujali 15 nekdanjih tolarskih tisočakov, za komaj verjetnih deset tolarjev. Državna NKBM je od Infonda – najverjetneje za okoli štiri milijarde nekdanjih tolarjev – odkupila tako imenovani nasedli manjšinski delež v Premogovniku Velenje, Infond pa je tudi po ohladitvi odnosov med Laščani in vlado državnemu Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) bogato preprodal tudi deleže manjšinskih delničarjev v Soških elektrarnah. Ko je država lani sprejela novo prevzemno zakonodajo, ki je strožje definirala povezane osebe, so se ji Laščani hitro prilagodili; le mesec dni kasneje so vsi največji lastniki holdinga Infond 1 deleže prodali novoustanovljenemu podjetju Kolonel, ki je s 7500 evri kapitala in nabiralnikom v stanovanjskem bloku v ljubljanski Spodnji Šiški izpeljalo okoli osem milijonov evrov vreden prevzem. Oba Infonda sta od lani vsaj uradno lastniško razvezana, enega izmed njih pa je novi skrivnostni lastnik – gre za uslužbenko Probanke – preimenoval v Center naložbe. Boško Šrot je žrtev le v tolikšni meri, kot je Janez Janša pravičnik.Morda ni nepomembno, da je bil med zgolj tremi podjetji, ki jih je vlada sredi lanskega leta obiskala v Ljubljani, tudi Mercator. S polomom se je končal le edini skupni izlet Laščanov in Janše v polje političnega. Čeprav smo mediji nekaj dni pred volitvami dobili v roke izsledke revizije poslov med Mercatorjem in podjetji družine Janković, Stojan Zdolšek pa je Zorana Jankovića celo javno obtožil »vulgarnega družinskega nepotizma balkanskega tipa«, je nekdanji prvi mož največjega trgovca, ki so ga s položaja odstavili prav Laščani, prepričljivo zmagal na županskih volitvah v Ljubljani.Ko tajkuna ustavi šele – tajkun Ali se torej Janez Janša, ki danes priznava, da je bila prodaja Mercatorja napaka, leta 2005 res ni zavedal, da aktivno pomaga pri ustvarjanju daleč najvplivnejše gospodarske naveze, ki se lahko kadarkoli obrne proti njemu? Je to tveganje v želji po obvladovanju medijev celo zavestno sprejel? Bi moral prisluhniti Jambreku, ki je pred časom opozarjal na »mnoge oblike simbioze politike in poslovnega sveta, ki so izjemno vprašljive in tudi nevarne«? Mimogrede; med dvanajstimi podjetji, ki jih je Jambrek pred leti omenjal kot dele »dobro koordiniranega sistema, ki ima dovolj finančne akumulacije, da postavi na noge katerokoli novo politično opcijo«, so bila po novem kar tri (obe pivovarni in Mercator) združena pod eno, zasebno streho. Prav zato velja v luči napovedane »vojne proti tajkunsko-političnim povezavam« opozoriti na tri dejstva, iz katerih je razvidno, da premier do zdaj ni bil kos velikemu kapitalu, kaj šele, da bi dokazal, da se je sposoben z njim spustiti v odprto vojno. Prvič; politično-gospodarsko igro med Janšo in Šrotom je vseskozi vodil in naposled tudi končal Šrot. Še danes uradno ne vemo, ali se je za to odločil zaradi grozečega poslovnega propada Dela, ki je po spremembi uredniške politike pospešeno izgubljalo naročnike, ali pa je zaznal skorajšnji konec Janševe vladavine in ocenil, da je čas za nova zavezništva. Drugič; Janša v času sobivanja z Laščani ni krepil vpliva v njihovi lastniški mreži, ampak ga je s prodajo dela državnega deleža kvečjemu še izgubil. Šrot ga je – nasprotno – le pridobival. Kot se je namreč izkazalo kasneje, je vpliv Laščanov prek Andrijane Starina Kosem vsaj zadnjih nekaj mesecev veljavnosti »pax Mercatorja« segal v sam vrh politične oblasti in državne Kapitalske družbe (Kad). In tretjič; Janezu Janši kljub nekaterim drugačnim napovedim v treh letih vladanja ni uspelo razbiti nobene izmed zloglasnih slovenskih gospodarskih navez. Kvečjemu obratno; skoraj vse so se v strahu pred valom zamenjav na direktorskih stolčkih še bolj lastniško zaprle in medsebojno prepletle, pri čemer sta šla nosilcem teh navez na roko še ohlapna prevzemna zakonodaja in pospešeno prodajanje državnih deležev. Laščanov tako na prelomu leta 2007 ni ustavil Janez Janša, ampak presenetljivo Bine Kordež, še eden izmed domnevnih tajkunov s seznama za potencialni odstrel. Politični ali osebni razlogi?Zgodba je na meji verjetnega. Ko sta Kad in Sod konec lanskega leta napovedala prodajo četrtinskega deleža v Merkurju, se je predsednik uprave nakelskega trgovca srečal z delegacijo iz Laškega. Sestanek se je končal v pičlih petih minutah. »S tabo se nimamo kaj pogovarjati, ker te bomo prevzeli in potem odstavili,« naj bi Kordežu dejal eden od sogovornikov z druge strani mize. Na dražbo za državne delnice se je prijavil Mercator, Kordež pa je »belega viteza« našel v Engrotušu, ki je Kadu in Sodu kasneje kljub hitro spreminjajočim se pogojem za sodelovanje na dražbi in rekordno kratkemu roku za pridobitev bančnih garancij vendarle ponudil največ – skoraj 95 milijonov milijonov evrov.»Iz političnih in ekonomskih razlogov je za Slovenijo najbolje, da je Merkur ostal v takšni lastniški strukturi, kot je. Z nakupom smo preprečili oblikovanje premočnega pola, ki ima v lasti Delo, Večer, Pivovarno Laško, Pivovarno Union in Mercator. Si predstavljate, kaj bi v gospodarskem in političnem smislu pomenilo, če bi obvladovali še Merkur? Imeli bi vpliv na banke, zavarovalnice in kadre,« je junija letos razmišljal prvi mož Skupine Tuš Aleksander Svetelšek. Naključno ali ne, je šlo za ponovni spopad starih znancev. Engrotuš je lani poleti želel s kapitalskim vložkom vstopiti v propadajoči kranjski Iskraemeco, a mu je to preprečila država – domnevno prav na čelu z Andrijano Starina Kosem. Bi lahko iz tega sklepali, da je Janša z molkom ob nedavnem menedžerskemu prevzemu Merkurja Kordežu, ki ga ni eksplicitno omenil niti v državnem zboru, vrnil pomoč pri krotenju hobotnice iz Laškega? Skoraj zagotovo ne. Poleg tega, da je bil Kordež kot ustanovni član Foruma 21 Milana Kučana še pred dvema letoma tarča vladne kadrovske metle v gospodarstvu, je kar 350 milijonov evrov vreden odkup Merkurja, ki sta ga dva šolska razreda menedžerjev izpeljala skoraj izključno s posojili na vnaprej zastavljene delnice, politično škodil predvsem Janši. Volilci namreč med vrednotami še vedno na zelo visoko mesto postavljajo majhne socialne razlike. Odgovornost za finančne operacije na meji dojemljivega, s katerimi bogati peščica posameznikov, zato radi pripišejo aktualni politični oblasti.Še vedno ostaja odprto tudi vprašanje motiva za Janšev nenaden napad na veliki kapital. Možne so tri razlage. Po eni strani je res, da je premier v prvi polovici mandata bolj ali manj tesno politično-poslovno sodeloval s vsaj štirimi člani velike, politično dovolj »težke« peterice (Boško Šrot, Igor Bavčar, Matjaž Gantar, Janez Bohorič) z izjemo Kordeža, nato pa so se odnosi med njimi zaradi različnih razlogov skrhali. Ker jih torej Janša ni več potreboval, so (bili) prikladni za politično tarčo in poravnavo osebnih zamer. Če je na drugi strani Janez Janša z napovedjo dveh vojn – zoper tajkunsko-politične povezave in inflacijo, ki naj bi jo ustvarjali prav omenjeni monopoli – želel le nagovoriti socialno šibkejše sloje in pridobiti notranjepolitične točke na terenu, s katerega se umikajo tako »nova levica« kot tudi domnevne novodobne stranke kapitala, se bo veliko rožljalo z orožjem in malo ali nič streljalo. Tudi sicer je veliko vprašanje, ali lahko vlada s predvidenimi ukrepi (zaostritev bančnih posojil, strožji pogoji prevzema, spremembe davčne zakonodaje) v manj kot letu dni doseže odmevnejše politične učinke. Sploh ob dejstvu, da je večina domnevnih tajkunov prevzeme podjetij bodisi že izpeljala bodisi jih mora le še uradno formalizirati. Omeniti velja še najdrznejšo razlago, po kateri je napovedani lov na tajkune le faza v preoblikovanju nove elite, ki je leta 2005 prevzela vse politično-gospodarske vzvode oblasti v državi. Javna skrivnost je, da se je Janša že pred časom razšel z nekaterimi nekdanjimi strankarskimi prvoborci in da so na sceno vstopili novi igralci, med njimi tudi – po Šrotu – obrtniki s pravimi izkaznicami. Ne gre dvomiti, da bi jim morebitna oslabitev obstoječih tajkunov na široko odprla vrata v velike igre. Eno takšnih zgodb minule mesece spremljamo v Petrolu, kjer vladajoča politika lastniške ambicije Istrabenza brzda s pomočjo belokranjskega tajkuna Darija Južne.Vrnimo se k Stojanu Zdolšku. »Ve se, kdo bo v nekaj letih odločal v državi. To bo kapital. In politika bo servis kapitala, kot je v vsaki normalni državi,« je leta 2004 napovedal pravni zastopnik Laščanov. Isto leto je parlamentarne volitve izgubil zadnji slovenski premier, ki je obdavčil veliki kapital in ustavil domnevno tajkunizacijo največje slovenske zavarovalnice.dnos med politiko in gospodarstvom je v Sloveniji po moji oceni precej nedodelan. Politični in gospodarski lobi bi morala skleniti kompromis, se dogovoriti, kako urejati medsebojne odnose tako, da upoštevata interese enega in drugega, da pa ne bi prihajalo do škode. Če dogovora ne bo, bo prišel nekdo drug, ki bo urejal te odnose. Verjetno tujci.«