Edina etnografska prireditev v tem kraju je letos privabila manj ljudi, kot smo vajeni, čeprav jim letos za ogled ni bilo treba plačati vstopnine kot pretekla leta. Je krivo nestalno vreme ali pa dejstvo, da je za stalne obiskovalce vsako leto enaka prireditev vse manj zanimiva? Prireditev poteka po scenariju, ki ga je pred leti napisal domačin Vencij Krč, igralci pa v pristnem domačem narečju uprizarjajo nekdanje običaje ob prigonu ovac v dolino. Jezerski gruntar z družino pričaka planšarje, ki so čez poletje pasli ovce na visokogorskih pašnikih, majerico, ki jim je tam kuhala in stregla, lovca, ki je ovce varoval pred zvermi in ob njihovem pomenku spoznavamo način življenja, kakršnega so živeli naši predniki. Blejanje in pozvanjanje zvonca naznani prigon ovac v dolino. Kakih dvajset glav ovčje črede, ki je last rejca ovc jezersko solčavske pasme Janeza Smrtnika, Kovka po domače, zaprejo v ogrado, kjer počakajo na striženje. Prikaz striženja je za obiskovalce eden najzanimivejših, letos sta se dela spet vešče lotila Lojzka in Štefan Kocjan, videti pa je mogoče tudi nadaljnji postopek pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja do končnega pletenja nogavic. Gledalce (in jedce) pa privabi tudi dogajanje ob odprtem ognjišču, kjer se kuhajo tradicionalne jezerske jedi. Tamkajšnja posebnost je masovnek, jed iz moke in kisle smetane, letos pa sta ga kuhala oče Igor in sin Gašper Nahtigal. Na ražnju se je vrtelo kar nekaj jegnjet, pa tudi novodobnih jedi ni manjkalo. Tudi sicer je komerciala že precej posegla v tukajšnje tradicionalno dogajanje. Ob stojnicah s pristnimi kmečkimi pridelki, izdelki iz ovčje volne in siri, ki jih iz ovčjega mleka izdelujejo na kmetiji Kovač iz sosednjega Vranskega, so razstavljali celo avtomobile. Oder pa so za domačimi harmonikarji ter folkloristi iz Železne Kaple in Cerkelj na koncu zavzele Vesele Štajerke.