Ker komunikacijski sistem za nujno medicinsko pomoč ne deluje na ta način, tudi ni pravilo, da bi se osebje iz bolnice pogovarjalo z reševalci na terenu ter tako vnaprej izvedelo, koliko in kako hudih poškodovancev lahko pričakujejo. Tudi alarm, ki naj bi ga v primeru masovnih nesreč preko Republiškega centra za obveščanje sprožili na urgentnem oddelku, se tisto soboto ni oglasil. "Toda ob taki nesreči bi se moral," je menil dr. Logar. Dežurni zdravniki so tako za razsežnosti trčenja pri Naklem izvedeli šele, ko sta bila prva izmed ponesrečencev že na njihovih vratih. Ko so se štiri dni zatem spominjali tistega popoldneva, sta bili besedi, ki sta jim največkrat prišli na misel, sreča in naključje. Najpogosteje v zvezi srečno naključje. "Sreča je bila, da so prihajali eden za drugim, tako da smo bili eden na enega," je o oživljanjih povedala dr. Deničeva. "Srečo smo imeli v ekipi, saj je bil na rentgenu takrat dežuren profesor, ki dela tudi CT, računalniško slikanje glave. Najmanj pol ure bi izgubili, če bi čakali, da pride od doma, kjer so drugače v pripravljenosti," je dodal dr. Logar. Dr. Završnik: "Srečno naključje je bilo, da je bila zdravnica, ki je delala ultrazvok, zaradi dveh drugih prej sprejetih pacientov že v hiši. Takoj smo nato lahko vsem naredili ultrazvok abdomna in videli, kakšne so poškodbe trebuha." Štiri operacijske dvorane, ki jih imajo na razpolago, so spremenili v prostore za oživljanje, opremo zanje so si sposodili z oddelkov, ki jo imajo na voljo. "Le sreča je bila, da je tam tisti hip niso potrebovali," je menil dr. Dragoslav Aleksič, anesteziolog specializant, eden izmed štirih dežurnih tisto popoldne. Oživljanje, diagnostika in pregledi so potekali istočasno. Če bi se potrebne preiskave zavlekle, ker bi morali strokovnjake klicati na dom, bi moral anesteziolog dlje oskrbovati bolnika, ki bi ga sicer lahko prepustil drugemu, in huje bi bilo za tistega poškodovanca, ki bi medtem čakal nanj.