Kdaj in kako se je zgodilo, da ste se vključili v projekt gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi? Že kot svetovalec na Gospodarski zbornici Slovenije, ki naj bi sodelovala pri vsebinski ponudbi izgradnje HE, sem bil zadolžen za ta projekt. In tu je pravzaprav prišlo že do prvih razhajanj, da ne rečem kar spora med menoj in Smeltom, v katerem so navijali za varianto, da bi HE gradili Avstrijci. V času službovanja v Savskih elektrarnah sem pripravil projekt za spodnjo Savo in se tako vrnil v Posavje, saj sem bil lociran v Sevnici, kjer smo imeli poslovne prostore. Tedaj sem začel z lobiranjem in iskanjem sogovornikov, kako bi čim bolj povezali posavske občine, da bi te bolj enotno nastopile pri tem projektu. To mi je sicer delno uspevalo, a ne v celoti. Bil je čas prvih mandatov županov, v Brežicah Avšiča, v Sevnici Peternela in v Krškem Siterja. Ker pa mi je bilo dovolj konfrontacij med peščico somišljenikov, da moramo HE graditi Slovenci, in med močnim političnim lobijem LDS, ki je zagovarjal avstrijsko varianto, sem si leta 1989 dokupil delovno dobo in se pri 58 letih upokojil. V Mrčnih selih, kjer imam vikend s sadovnjakom, sta me nekega dne obiskala novoizvoljena župana občin Krško in Sevnica, Bogovič in Janc, in me kot nevesto zasnubila, naj se lotim tega projekta. Tako sem postal pooblaščenec posavskih županov in sem v imenu Posavja začel voditi pogovore z državo, to je s koncendentom, o odnosu Posavja do projekta HE na spodnji Savi. Kmalu zatem smo imenovali tudi pogajalsko skupino, ker smo se že pripravljali na koncesijsko pogodbo. Pa vendar v prvotnem osnutku koncesijske pogodbe ni bilo Posavje niti omenjeno… Tako je, jaz sem že v začetnih pogajanjih vztrajal, da mora biti Posavje vključeno, a so bili gospodje v Ljubljani proti, češ, saj dajeta država in koncendent denar, Posavje pa nič. »To ni res,« sem rekel, »Posavje da več kot denar, Posavje da prostor in če ne bo Posavje vključeno, ne boste gradili! Hidroelektrarne potrebuje Slovenija in ne Posavje!« In dejansko ni bilo v prvem osnutku koncesijske pogodbe Posavje omenjeno niti z besedo. Temu so sledila velika politična preigravanja in pritiski, da bi mene umaknili iz ožje pogajalske skupine, ki sta jo poleg mene sestavljala še Peter Žigante iz Krškega in Jani Zemljak iz Sevnice. Pa je tale tečen Galeša vprašal ljubljanske gospode: »Povejte mi, katera država, razen afriških, daje koncesijo za svoje naravno bogastvo tujcu?« Odgovora nisem dobil. V naslednjih dveh letih pogajanj smo razpravljali o devetih osnutkih koncesijske pogodbe in šele deseti je bil „užiten“. Nato so šle stvari tako daleč, da mi je Kopač (tedanji okoljski minister, op.p.) pred podpisom koncesijske pogodbe na Vrhovem preko svoje tajnice sporočil, naj pridejo župani pol ure prej na Vrhovo, da podpišejo pogodbo, potem pa bo sledil podpis pogodbe še med koncesionarjem in koncendentom. Jaz pa sem naročil tajnici sevniškega župana, naj v Ljubljano kar lepo pošlje faks, da v kolikor ne bo podpis potekal istočasno, pogodbe ne bo podpisal nihče. Po nekih čudnih poteh sem tedaj urgiral tudi do Drnovška, ki mi je dal prav, in tako so bili naenkrat vsi „za“. Upam si trditi, da v kolikor bi elektrarne gradili Avstrijci, ne bi bilo še niti ene, v Boštanju bi imeli gradbeno jamo, Avstrijci pa bi državo ogulili, ker je neorganizirana, o infrastrukturni ureditvi pa ne bi bilo niti govora. Mi pa smo želeli, da se poleg izgradnje rešuje lokalna, vodna in državna infrastruktura. In kakšna je (bila) vloga poslancev in županov v tem projektu? Koliko so na učinkovitost vplivale tudi občasne razprtije tako med občinami kot med strankami? Najprej bi rekel, da so največ pozitivnega naredili župani. Predvsem Franci Bogovič in Kristijan Janc, ki sta me poslušala, se posvetovala in mi pustila proste roke, da govorim kot stroka in se pri tem držala dogovora, da me podpreta tudi, ko bom potreboval politično zaslombo. Dejansko sta za projekt HE naredila zelo, zelo veliko. Zasluge imata tudi LDS-ova poslanca Brane Janc in Jože Avšič, ki sta bila predlagatelja osnutka zakona o pogojih koncesije za spodnjo Savo, čeprav so poslanci v prejšnjem mandatu nasprotovali, da bi elektrarne gradil HSE, ampak so podpirali Savske elektrarne, za njimi pa so stali Avstrijci. V bistvu je bil v prejšnjem mandatu naš nasprotnik stranka LDS, naš zaveznik pa opozicijske stranke in SDS, v kateri je imel veliko vlogo Andrej Vizjak. Med našimi, če rečem temu podpornimi zavezniki, pa je bil tudi državni sekretar za energetiko Robert Golob. Zaradi strankarskih nasprotij niti nismo imeli težav na projektih, prej bi rekel nasprotno, saj smo se pred začetkom dogovorili, da je za nas ta projekt nadstrankarski. Pač pa so na trenutke dejansko nekoliko škode delale razprtije med samimi posavskimi občinami in naj ne zveni domišljavo, če rečem, da sem bil kar nekajkrat tisti, ki sem župane miril: »Pa ne ga lomit’ fantje, v Ljubljani komaj čakajo, da bi se sprli!« In spreti so želeli tudi nas med seboj. Povsem naključno sem zvedel, kar mi župani niso niti povedali, da so jih povabili v Ljubljano na pogovore, a da naj pridejo brez Galeše. Pa da je Franci (Bogovič, op.p.) rekel: »Ne, mi se brez Galeše ne pogovarjamo!« Kakšna je trenutna situacija? Kaj se dogaja s HE Blanca in kaj bo s Krškim? Komisija za HE Blanca, ki je bila imenovana zato, da pripravi obseg in način financiranja infraje predvidena izgradnja krožišča in mosta preko Save, tega pa ne moreš delati, ko je voda visoka. V odboru za spremljanje graditve HE ste pogosto pohvalili dobro sodelovanje z ostalimi člani, še posebno s sedanjo direktorico Infre. Kako sodelujeta sedaj v drugačnih vlogah? Moram reči, da kot odbor zelo dobro sodelujemo z Infro, ki je podaljšana roka koncendenta in jo sedaj vodi Gračnerjeva. Poznam jo, ker je vodila posebno komisijo in sem bil za to, da je imenovana za direktorico iz preprostega razloga, ker tisti trenutek nisem videl primernejšega človeka, ki bi projekt zagrabil z vsemi štirimi. Ana je zelo delovna, predana in tečna v Ljubljani. Mi je rekel Tauzes (Radovan, državni sekretar na MOP, op.p.): »Če si bil ti tečen, je ta ženska doktor tečnobe, tudi pred WC-jem me čaka...« (smeh). Zavedati se je potrebno, da še zdaleč nima lahke naloge. Kot direktorica Infre forsira v Ljubljani stvari, ki se morajo narediti v Posavju, a je podaljšana roka koncendenta. Zadovoljiti mora državo, a hkrati biti všečna Posavju. Ni mi še dala razloga, da bi podvomil vanjo, čeprav so bile opazke že, ko smo jo imenovali za predsednico komisije, češ, pa menda ja tega ne bodo „babe“ vodile. Jaz pa sem za to že iz preprostega razloga, ker ste ženske bolj dosledne, ker ste pismene in ne popustite, dokler ne pripeljete stvari do konca. Ste primer zelo konkretnega prispevka »seniorjev« sedanji družbi in mlajši generaciji. Kaj pa sicer menite o aktivnostih posavskih seniorjev, za katere nekateri menijo, da so predvsem družabna organizacija. O posavskih seniorjih lahko govorim samo pohvalno. Bili so prvi, ki so spregovorili o HE na spodnji Savi. V delovni skupini, v kateri smo bili Edo Komočar kot predsednik združenja posavskih seniorjev, Janez Dular kot dolgoletni direktor NEK, Štefan Marjetič kot dolgoletni tehnični direktor TEB in Silvo Gorenc kot dolgoletni predsednik Interesne skupnosti elektrogospodarstva in premagovništva in jaz, ki sem tudi delal v energetiki, smo pripravili tudi predlog za župane, kako bi Posavje enotno pristopilo k izdelavi projekta. Vsekakor skušamo biti posavski seniorji tisti subjekt v Posavju, ki sledi gospodarskemu razvoju in bi radi prenašali svoje izkušnje tudi na mlajše generacije, ne da bi jih pri tem posiljevali s svojimi mnenji. Po drugi strani pa se ob debatah seveda radi tudi družimo in veselimo. Kakšne so dejanske razvojne perspektive Posavja in od česa je predvsem odvisen ta razvoj? Če so bile kdaj velike razvojne možnosti Posavja, je to sedaj, a je ta razvoj odvisen od programov. Osebno sem malo jezen na Regionalno razvojno agencijo Posavja. Sedaj namreč delajo na razvoju regije pravzaprav župani, ti pa bi po mojem mišljenju morali biti le koordinatorji in usmerjevalci razvoja, nikakor pa ne nosilci. Zakaj pa ima potem RRA programski svet? Denimo RRA v Novem mestu ima trenutno, če se ne motim, izdelanih 42 programov, vprašajte vašo, koliko jih ima in s kakšno vsebino? Kaj vam pomeni priznanje občine Sevnica, ki ga boste prejeli ob letošnjem občinskem prazniku? To, da bom prejel zlato plaketo, sem zvedel šele pred dnevi. Pomeni pa mi veliko, predvsem kot dokaz, da smo bili na pravi poti. To priznanje, naj ne zveni lažno skromno, je priznanje ne le meni, ampak vsem, ki so z menoj delali. Domišljam pa si, da sem vendarle bil tisti, ki je dajal tempo. Vsekakor sem počaščen, da so ljudje opazili moje delo. Gradnja bo še dolga, koliko časa se še vidite v tej vlogi? Zaenkrat smo se dogovorili, da do konca tega leta, kako pa bo naprej, je odvisno od dogovora in tudi mojega zdravstvenega stanja. Vsekakor pa bi bilo v vseh pogledih smotrno, da dobim zamenjavo, da najdejo človeka, ki bo, dokler sem še na projektu, delal z menoj in potem tudi nadaljeval moje delo. In kaj počne Niko v prostem času? Vedno sem sledil prepričanju in nekakšnem osebnem motu, da če človek v življenju ničesar ne zapusti za seboj, nobenega delovnega spomenika, potem je bilo življenje prazno. Zato mi ni žal, čeprav so bili in so še težki trenutki. Če bi tedaj vedel, koliko umazanih političnih in drugačnih iger me čaka, nisem ravno prepričan, da bi sprejel, da zastopam Posavje v pogajanjih za izgradnjo HE. Kljub temu pa mi ni žal vloženega dela. Četudi mi kakšen Posavec reče, da sem Dolenjc’, Dolenjci pa kajpak ravno obratno, se dejansko počutim Posavca. S soprogo od pomladi do jeseni živiva v vikendu v Mrčnih selih, čez zimo pa se preselim v Novo mesto. In kolikor se ne ukvarjam s spodnjo Savo, se s sadovnjakom in z družino. Zanimivo je, da je tudi vaš sin Nikolaj zaposlen v Posavju, je nadporočnik in vojaški pilot na cerkljanskem letališču. Ste že poleteli z njim? Ne, ni bilo časa. (smeh) Niko dela tu, a živi v Novem mestu. Rodil pa se je v času, ko sem bil zaposlen v Brestanici in je nekaj časa tudi živel tu. Z ženo imava še hčerko Mojco, ki je magistra farmacije in ima zasebno lekarno na Straži. Bojana Mavsar