Vodstvo RTH in še posebno za stike s sorodstvom poškodovanega in umrlih sodelavcev zadolžen sindikat rudnika sta v preteklih dveh tednih največ pozornosti namenjala prav človeškim odnosom. Skrbeli so za sprotno obveščanje družin o poteku iskanja in o najdenih žrtvah, obiskovali so preživelega Aleša Hočevarja in spremljali njegovo okrevanje, žalujoče so sprejeli pri rudniku ali jih obiskovali na domu. Na vseh pogrebih so častno stražo držali v črno-zlate uniforme oblečeni rudarji s stanovsko zastavo. Tudi vse druge dejavnosti, kot so ocenjevanje nastale škode, izpad redne proizvodnje in njenega prihodka, razmišljanja o virih financiranja za sanacijo in o sanaciji, je vodstvo RTH v tem času postavilo ob rob. Enajstdnevni napori, če bi bilo potrebno, bi trajali še dlje, so bili usmerjeni izključno v odkritje vseh pogrešanih in v dostojanstveno slovo od njih. Tretji dan po nesreči, ko o izteku akcije ni bilo mogoče niti ugibati, je direktor Kink prepričljivo izjavil, da nobeden izmed pogrešanih ne bo ostal v jami. Edino, kar bi reševalce lahko upočasnilo, bi bila prevelika nevarnost zanje ali morda spet udar višje sile.