Prvi popoldanski krog je bil bolj podoben začaranemu risu, saj se je govorilo o denarju - njegovem pridobivanju (vsaj o tem, da ga država, ne resorno ministrstvo, kulturi namenja bistveno manj kot v EU, so si bili vsi edini), razdeljevanju, bolj smotrni, pregledni in nadzorovani porabi in s tem tudi preživetju. Zakon naj bi določal, kaj država hoče opredeliti kot javno službo in v čem vidi javni interes v kulturi, ki ga je pripravljena financirati. Do denarja bo mogoče priti prek javnega razpisa po načelu tekmovalnosti in prek javnega poziva za zbiranje programov in projektov. Bolj enakovredni z javnimi zavodi naj bi bili v potegovanju za denar tisti izvajalci novih vsebin, ki so se razvili v zadnjih letih in svojih programov ne morejo uresničevati znotraj institucij, ki obstajajo. Projektno financiranje, ki naj bi spodbudilo pluralizacijo virov financiranja, je doživelo tako pohvale kot ocene, da ne prinaša nič novega.