Prvega decembra 1934 se je sekretar leningrajske partije, vplivni Sergej Mironič Kirov, peš odpravil iz svojega stanovanja v Smolni, kjer naj bi imel govor. Ob 4.30 zjutraj je bil že blizu svoje pisarne v tretjem nadstropju. Spremljal ga je samo osebni varnostnik Borisov, a hitrega Kirova ni dohiteval. Mimo Kirova je prišel mlad mož po imenu Leonid Nikolajev, in ko je bil Kirov že mimo njega, je potegnil revolver ter Kirova ustrelil v vrat. Kirov je padel na obraz, pri čemer je še vedno držal v rokah svojo aktovko. Nato je Nikolajev naperil revolver še proti sebi, toda neki električar, ki je delal v bližini, ga je podrl na tla. Sledilo je nekaj minut kaosa in tekanja sem ter tja, vsak se je pozneje spominjal dogodka malo drugače. Kirova so dvignili in odnesli na konferenčno mizo. Iz vratu mu je še vedno tekla kri in puščala sled po hodniku. Poklicali so tri zdravnike, a so ti lahko ugotovili samo smrt, čeprav so mu še vedno dajali umetno dihanje. Nato se je nekdo spomnil, da bo treba poklicati Stalina v Moskvo, saj je Kirov veljal za njegovega najbližjega pri