Enajstega septembra 1891 zjutraj je šel z doma. Od svoje hiše na Ponti Delgadi se je peš spustil po strmi zasenčeni ulici do Igreje Matriz in vstopil v majhno orožarno na vogalu. Na sebi je imel črno obleko in na beli srajci je nosil kravato, ki jo je pripenjala zaponka s školjko. Lastnik je bil vljuden in obilen človek, ki je imel rad pse in stare jedkanice. Na stropu se je počasi vrtel medeninast ventilator. Lastnik je stranki pokazal lepo jedkanico iz sedemnajstega stoletja, ki jo je kupil pred nedavnim in ki je prikazovala krdelo psov, ki gonijo jelena. Stari trgovec je bil prijatelj njegovega očeta, in Antero se je spominjal, da sta ga, ko je bil še majhen, možakarja jemala s seboj na sejem v Calouro, kjer so imeli najlepše konje na São Miguelu. Dolgo sta govorila o psih in konjih, potem je Antero kupil majhen revolver s kratko cevjo. Ko je stopil iz trgovine, je zvonik Igreje Matriz bil enajsto. Počasi je prehodil obalo do luškega poveljstva in se dolgo zadržal na pomolu, kjer je gledal jadrnice. Potem je prečkal nabrežno cesto in prišel na trg Esperance, ki je bil obkrožen z vitkimi platanami. Sonce je bilo divje in vse je bilo belo. Trg je bil ob tej uri zaradi hude vročine samoten. Žalosten osel, privezan na rinko na zidu, je pustil, da mu je glava kinkala. Ko je šel čez trg, je Antero zaslišal glasbo. Obstal je in se ozrl. Na drugem koncu, v senci platane, je bil potepuh, ki je vrtel lajno. Potepuh mu je pomahal in Antero je stopil proti njemu. Bil je suh cigan in na ramenu je imel opico. Bila je majhno bitjece z ironičnim in žalostnim gobčkom in oblečena je bila v rdečo uniformo s pozlačenimi gumbi. Antero je prepoznal opico iz svojih sanj in razumel je, za koga gre. Žival mu je pomolila drobceno črno dlan in Antero je vanjo spustil kovanec. V zameno je žival potegnila enega od pisanih listkov, ki jih je imel cigan zataknjene za trak na klobuku, in mu ga podala. Vzel ga je in prebral. Šel je čez trg in se usedel na klop pod svežim zidom samostana Esperance, kjer je bilo na apnu stene narisano modro sidro. Iz žepa je potegnil revolver, si ga prinesel k ustom in pritisnil na petelina. Za trenutek ga je presenetilo, da še vedno vidi trg, drevesa, lesk morja in cigana, ki vrti svojo lajno. V vratu je začutil topel curek. Naprožil je mehanizem revolverja in še enkrat ustrelil. Takrat je cigan izginil s pokrajino vred in zvonovi Matrize so začeli biti poldan.