Hrvaška politika se je znašla v neprijetnem, a pričakovanem položaju. Iz dveh razlogov. Ker se ne mara učiti na izkušnjah drugih in ker si je v boju za oblast privoščila prelahkotno dajanje obljub. Govorimo, seveda, o včerajšnjem škripanju z zobmi in posipavanju s pepelom v hrvaškem parlamentu, ko je bilo treba preklicati izvajanje ekonomsko-ribolovne cone, ki je životarila pičlih 72 dni, čeprav je bila uveljavljena malodane z ognjemetom, saj je šlo »za uresničitev največjega strateškega cilja«. Hrvaška je namreč imela v neposredni soseščini dovolj svežih primerov, iz katerih bi lahko potegnila nauk, da brez konsenza in spoštovanja dogovorov pot v EU ni mogoča. Slovenski primer španskega kompromisa, primer odlašanja s predpristopno pogodbo z BiH, dokler ne bo dosežen dogovor o policiji, nepopuščanje Srbiji glede Kosova in makedonsko tveganje, da si zapre vrata v EU in Nato, če z Grčijo ne doseže dogovora o imenu države. Hrvaška je bila prepričana, da je za EU veliko bolj pomembna od prej omenjenih držav in ji bo zato Bruselj pogledal skozi prste.