Toda avstrijski vrh katoliške cerkve bližajoče nevihte, ki se jim je po prvih obtožbah na račun nekdanjega dunajskega nadškofa začela kopičiti nad glavo, preprosto ni hotel zaznati in je preobrat v razmišljanju in dejanjih zmogel šele tedaj, ko je po novih obtožbah letos januarja zadeva grozila, da bo presegla meje obvladljivega. Pri tem je ogorčenje javnosti in avstrijskih vernikov, ki se je v zadnjih treh letih izrazilo v največjem številu izstopov iz cerkve dosedaj in se s 14 milijoni šilingov manj priliva pošteno poznalo v cerkveni blagajni, pravzaprav najbolj podžgala aroganca, s katero so se nekateri avstrijski škofi odzvali tako na obtožbe Groerja kot tudi na predloge cerkvenega referenduma, ki je sledil. Od tega, ali bo avstrijska katoliška cerkev iz afere Groer potegnila nauk, da ne more več ravnati s svojimi verniki s pozicij vzvišenosti in morale, ki je postala prozorno dvolična - ena za "verne ovčice" in druga za lastne "kadre", je odvisno, kako bo s svojimi verniki shajala v bodoče. "Obstaja namreč nevarnost," je pred kratkim opozoril Thomas Plankensteiner, vodja gibanja, ki je nastalo iz cerkvenega referenduma, "da se bodo napačna ravnanja cerkve personalizirala in bo katoliški vrh poiskal v Groerju in Kurtu Krennu grešna kozla, hkrati pa za zaprtimi vrati ne bo opravil temeljitega pomladanskega čiščenja in nadaljeval tako kot doslej. Vatikanu očitno v tem trenutku še ni treba razmišljati tako, kot razmišljajo na Dunaju, zato je absolutistična moč svetovnega cerkvenega poglavarja prevelika in preveč je tistih, ki se ji kljub mnogim napakam katoliške cerkve še vedno priklanjajo. Toda afera Groer ni osamljen primer v katoliški cerkvi, kot tudi težave, s katerimi se otepa avstrijska katoliška cerkev, niso lastne samo njej.