Leta 1861 sta stopila v vojno sužnjelastniški jug in industrijski sever Združenih držav Amerike. Jug se je odcepil od Zveze, uradno zaradi vprašanja suženjstva. Južno gospodarstvo je temeljilo na suženjski delovni sili, na velikih plantažah bombaža, trsnega sladkorja in tobaka. Preostalo poljedelstvo je bilo bolj samooskrbno, nekaj je bilo majhnih predilnic, dve, tri topilnice rude, dve železnici in nekaj pristanišč za izvoz plantažnih pridelkov. Prav to je bilo glavno jedro spora: jug je za dober denar izvažal pridelke v Evropo, hitro razvijajoča se severna industrija pa razen nekaj zveznih davkov ni imela od tega nič. Ob izbruhu vojne je severna vojna mornarica blokirala južna pristanišča. Jug, ki ni imel vojne in trgovske mornarice, saj potrebe za to niti ni bilo, je v skromnih ladjedelnicah, ki so bile prej popravljalnice trgovskih ladij kot prave ladjedelnice, sestavil nekaj prvih oklepnic za obrambo pristanišč. Ker so severnjaki z blokado uničevali njihovo gospodarstvo, se je jug odločil za protiudarec, za uvedbo državnih korzarjev. V tujini so zgradili tri hitre jadrnice s pomožnimi parnimi stroji, jih skrivoma oborožili in poslali na morje. Sledil je pokol severnjaškega trgovskega ladjevja (potopljenih je bilo nekaj parnikov in okoli tristo jadrnic s skupaj več kot sto tisoč tonami ladijskega prostora), poleg tega je veliko lastnikov svoje ladje umaknilo v pristanišča, zato se je do konca vojne severni pomorski promet na velikih oceanih usul za skoraj 80 odstotkov, na izpraznjeno mesto pa so vskočili evropski, predvsem britanski ladjarji. Jug je vojno sicer izgubil in se leta 1865 predal, nekatere države pa so iz tega državno dirigiranega korzarstva potegnile nauk. Korzarji torej niso bili več zasebniki ali pooblaščene družbe, ampak država. Južnjaški recept je v obeh svetovnih vojnah uporabila Nemčija.