Brž ko so ga prepeljali v bolnišnico, se je odpravila v hotel po njegove stvari. Najprej ji niso dovolili v njegovo sobo, morala je na dolgo in široko razlagati in vpričo precej nesramnega hotelskega uslužbenca telefonirati v bolnišnico, potem plačati zadnji teden Lužinovega bivanja v hotelu, in ker ni imela dovolj denarja, je bilo treba spet razlagati, in pri tem se ji je spet zdelo, da je Lužin še naprej tarča posmeha - komaj je zadrževala solze. Ko je začela pobirati njegove stvari in pri tem zavrnila grobo pomoč hotelske sobarice, se ji je občutek sočutja skrajno zaostril. Med Lužinovimi stvarmi so bile nekatere, ki jih je najbrž prenašal s sabo že od nekdaj, ne da bi jih bil opazil in zavrgel - nepotrebne, nepričakovane stvari: platnen pas s kovinsko zaponko v obliki črke S in z usnjenim žepkom ob strani, z biserovino okrašen žepni nožič na verižici, sveženj italijanskih razglednic (sama modrina in madone in vijoličast oblaček dima nad Vezuvom) in očitno peterburške stvari: majhno računalo z rdečimi in belimi kroglicami, namizni koledar z obračljivimi listi za popolnoma nekoledarsko leto - 1918. Vse to se je kdove zakaj valjalo v omari med čistimi, a zmečkanimi srajcami, katerih barvni odtenki in naškrobljeni zapestniki so vzbujali predstavo o zdavnaj minulih časih. Tu je bil še zložljiv cilinder, kupljen v Londonu, in v njem vizitka nekega Valentinova ... Toaletne potrebščine so bile v takem stanju, da jih je rajši pustila in sklenila, da mu namesto nemogoče ličkovine kupi gumijasto gobo. Šah, lepenkasto škatlo, polno zapiskov in diagramov, in kopico šahovskih časopisov je zavila v poseben paket: tega zdaj ne bo potreboval. Ko sta bila kovček in potovalna torba polna in zaprta, je še enkrat pogledala po vseh kotih in potegnila izpod postelje par neznansko starih rumenih čevljev brez vezalk, ki jih je Lužin uporabljal namesto copat. Previdno jih je porinila nazaj pod posteljo.