Plezalci plezamo na umetnih stenah, še raje pa v naravnih plezališčih. Plezališča so različno velike skalne formacije, ki lahko vsebujejo od le nekaj do več deset smeri. Velika plezališča imajo lahko tudi več kot sto smeri! Kaj pravzaprav je smer? Smer je navidezno definirana pot po steni, ki je ustrezno opremljena s svedrovci (varovalnimi klini), ki služijo varovanju ter s sidriščem na vrhu. Smeri so različno dolge in sicer od pol raztežaja (35 metrov) do več raztežajev. Tisti, ki prvi prepleza smer jo običajno tudi poimenuje in oceni težavnost. Kasneje se s številom vzponov ocena smeri lahko tudi spremeni, če večina plezalcev meni, da je smer lažja ali težja od prvotne ocene. Pri nas smo v preteklosti uporabljali pretežno UIAA lestvico, danes pa se povečini uporablja francoska lestvica. Poznamo več različnih vrst vzponov: na pogled, na flash, z rdečo piko in top-rope. Najbolj cenjen je vzpon »na pogled«, ki je vzpon v prvem poskusu v neznani smeri. Smer si prej le ogledamo s tal. Vzpon na flash je podoben kot na pogled, le da tu predhodno opazujemo drugega plezalca v smeri. Z rdečo piko predstavlja vzpon po predhodnih neuspešnih poskusih, top-rope pa je vzpon z varovanjem od zgoraj in se kot tak ne prizna kot uspešen. Zaradi varnosti, začetniki na začetku, najpogosteje plezamo na top-rope, kjer je vrv vedno vpeta v sidrišče. S časom vedno pogosteje plezamo naprej s sprotnim vpenjanjem kompletov oz. sistemov. Največ previdnosti je potrebno pred vpenjanjem prvega kompleta, saj takrat plezalec ni varovan. Vedno pa plezamo v paru varovalec-varovanec. Varovalec s pripomočkom za varovanje (osmica, ploščica, grigri) skrbi, da v primeru padca plezalec ne pade na tla. Ko razmere ne dopuščajo izleta v naravo, najsi bo to pomanjkanje časa ali slabo vreme, treniramo na umetnih stenah, ki se delijo na velike in male. Na malih stenah plezamo brez vrvi, poškodbe pri morebitnih padcih pa preprečujejo debele blazine. Na malih stenah tudi lažje treniramo balvansko plezanje (balvaniranje ali bouldering), ki predstavlja zelo kratke vendar bolj zahtevne smeri. Balvanske smeri običajno vsebujejo le nekaj gibov, lahko tudi le tri ali štiri. Na velikih stenah treniramo plezanje naprej in nasploh plezanje z varovanjem. Tekmovanja se organizirajo skorajda izključno na umetnih stenah. Osnovno opremo plezalca sestavljajo: plezalni pas, plezalni copati (plezalniki), kompleti, dve vponki z matico, vrečka z magnezijo, čelada in vrv. Najbolj moramo biti pozorni pri nakupu pasu in plezalnikov. Pas naj ima nastavljive pasove za noge, plezalniki pa naj bodo usnjeni saj so bolj udobni in se do določene mere tudi raztegnejo. Prvi plezalniki naj ne bodo premajhni! Za začetek je dovolj, če se kupi za eno številko in pol manjše od običajnih čevljev npr. če nosite normalno številko 43, bo dovolj, če kupite plezalnike številka 41 in pol. Športno-plezalni odsek Rašica organizira vsako leto dva tečaja športnega plezanja (okvirno aprila in oktobra). Tečaj traja dva meseca in obsega tako teorijo kot tudi prakso na umetni steni in v plezališčih po Sloveniji in na Hrvaškem. Naučili se boste pravilnega ravnanja z opremo, plezalne tehnike, kako trenirati, pomembne vozle, predvsem pa boste spoznali nove ljudi, s katerimi boste lahko kasneje skupaj plezali. Cena tečaja za študente je 100 evrov, za ostale pa 125. Bojan Kotur