Bili smo več kot naveličani Alžirije, bomb Tajne vojaške organizacije, podtaknjenih na okenske police v Parizu, poskusa atentata na de Gaulla v Clamartu, zbujanja ob naznanilih državnega udara neznanih generalov, ki so rušili pot k miru in »samoodločbi«. Privadili smo se ideje neodvisnosti in legitimnosti Nacionalne osvobodilne fronte Alžirije, poznali smo imena njihovih vodij, Bena Bella in Ferhata Abbasa. Njihova želja po sreči in miru je sovpadala z utemeljitvijo načela pravičnosti in dekolonizacijo, ki je bila še nedavno popolnoma nepredstavljiva. Do Arabcev pa smo vseeno pokazali veliko strahu ali pa bili v najboljšem primeru do njih brezbrižni. Izogibali smo se jih, jih ignorirali in nismo sprejeli, da se po ulicah sprehajajo ljudje, katerih bratje pobijajo Francoze z druge obale Sredozemskega morja. Priseljeni delavci so hitro spoznali, da so ob srečanju s Francozom oni tisti z obrazom sovražnika. Dejstvo, da so živeli v barakah, garali za tekočim trakom ali na dnu luknje, da so njihove oktobrske demonstracije prepovedali, nato pa zatrli s skrajnim nasiljem in celo da so jih okoli sto vrgli v Seno, čeprav tega takrat nismo vedeli, smo dojemali kot del običajnega reda. [Pozneje, ko smo izvedeli, kaj se je 17. oktobra 1961 pravzaprav zgodilo, nismo bili zmožni povedati, kaj smo takrat vedeli o dejstvih, nismo se spomnili drugega razen spomina na sladkobo časa in vrnitve v univerzitetne klopi. Preganjal nas je neprijeten občutek, da nismo vedeli – čeprav so država in časopisi seveda storili vse, da bi –, kot da nevednosti in tišine ne bomo mogli nikoli popraviti. A karkoli bi že storili, ne bi znali povezati oktobrskega sovražnega naboja francoske policije do Alžircev in marčevskega do aktivistov, ki so se borili proti Tajni vojaški organizaciji. Tistih devet mrtvih na metrojski postaji Charonne, stisnjenih ob ograjo, in neštetih v Seni nikoli ne bi bilo del istega boja.]