In kakšen glas je to? Zakaj s takšnim nelagodjem vdira v našo srečo? Globoko v vsakem od nas je močna želja, da bi pripadali. Brez občutka, da pripadamo, smo ohromljeni ali izjemno nemirni. In kadar vstopimo v čudovit čas pripadanja, bi se seveda najrajši zasidrali in počivali tam. V takih trenutkih se naše srce umiri. Ču timo, da smo prispeli, sprostimo se in si pustimo, da pripadamo z vsem svojim srcem. Potem pa glas zašepeta in zmoti naše pripada nje. Glas nam vedno daje občutek, da nekaj manjka. Celo takrat, kadar je vse, kar smo si želeli, na naši mizi, in so vsi, ki smo si jih želeli, v našem življenju, celo takrat se nam zdi, da nekaj manjka. Tega, kar manjka, ne znamo imenovati. Če bi lahko, bi morda kam šli in to dobili, vendar sploh ne moremo niti začeti. Nekaj, kar je za nas ključnega pomena, se nahaja v neznanem izven našega dosega. Hrepenenje, da bi to pomanjkljivost odpravili, vodi nekatere ljudi stran od resnice in zavetja ljubezni; podajo se na begajoče poto vanje, da bi našli tisto, kar manjka, po poti, ki se nikoli ne konča. Drugi to iščejo v kopičenju stvari, ki jih posedujejo. In ta droben glas vodi nekatere ljudi po poti iskanja božanskega. Glas prihaja iz naših duš. To je glas večnega hrepenenja v nas, ki potrjuje, da smo neumorni romarji na Zemlji. Nekaj je v nas, kar nihče in nobena stvar na svetu ne more zadovoljiti in potešiti. Ko uvidimo, da je to nelagodje nekaj naravnega, nas to spoznanje osvobodi, da ne iščemo več vedno bolj začasnih in delnih zadovo ljitev. To večno hrepenenje bo vedno vztrajalo na tem, da bodo v vseh zavetjih, ki jim pripadamo, nekje ostajala odprta vrata. Ko se spoprijateljimo s tem hrepenenjem, nas ohranja budne, da se za vedamo, zakaj smo tukaj na Zemlji. Zaradi tega je naše potovanje bolj intenzivno, hkrati pa nas osvobaja potrebe, da bi se podajali na številna privlačna, vendar jalova iskanja. Hrepenenje nikoli ne more biti izpolnjeno tu na Zemlji. Kot so UnStill Stones (Nemir ni kamni) tako nepozabno peli nekaj desetletij nazaj: »I can't get no satisfaction.« Lepota tega, da smo ljudje, je v zmožnosti in želji po intimnosti. Pa vendar hkrati vemo, da celo tisti, s katerimi smo najbolj intimni, ostajajo tujci. Tako kot otroci se tudi mi pogosto »igramo tujce«. Zato ostaja naše hrepenenje budno.