Ni pa vsa krivda le na pomladanskih strankah. Del krivde gre iskati tudi v tistih določbah ustave in poslovnika, ki določajo, da je glasovanje o mandatarju in vladi tajno. Če ne bi bilo instituta tajnega glasovanja, se pomladanski stranki morda niti ne bi odločili za povsem nepredvidljivo pot iskanja neznanega, manjkajočega 46. glasu, ker bi lahko vnaprej presodili, ali sploh lahko računata nanj ali ne. Tako pa sta se spričo tajnosti glasovanja lahko predali varljivemu upanju, da se neki neidentificirani 46. poslanec morda vendarle najde. Pri volitvah mandatarja se jima je račun izšel - mandatar je bil izvoljen -, čeprav je bilo že takrat veliko časa vrženega proč, saj je bil dr. Bajuk izvoljen šele v tretjem poskusu. Zdaj vsi čakamo, ali se bo čudežni 46. poslanec zgodil tudi ob volitvah vlade. V prvem poskusu se ni. Se bo morda v drugem ali tretjem? Če se bo, bo občutek izgubljenega časa in izgubljenih priložnosti za državo in njene državljane vsaj deloma kompenziram. Če pa Bajukova vlada morebiti tudi v tretjem poskusu ne bi bila izvoljena, bo ostala zavest o izgubljenih priložnostih, na plan bo stopila nerazsodnost in neodgovornost obeh pomladanskih strank. Na žalost institut tajnega glasovanja to nerazsodnost omogoča.