Izbira najnenavadnejših poti iskanja resnice je značilna za njegovo misel. Namesto da bi se usmeril v študij svetih tekstov, se je obrnil k izkušnjam vsakdanjega življenja. Ni maral teoretičnih razprav, zato pa je znal šokirati svoje poslušalce. Ti so bili po večini preprosti kmetje, tako muslimani kot tudi hindujci. Eno njegovih osnovnih prepričanj je namreč bilo, da nihče nima v posesti edine resnice. Prej obratno, razni samozvani razlagalci svoje poslušalstvo odvračajo od resnice: Vidim, da je ta svet nor, če ljudem povem resnico, me hočejo pretepsti, če jim govorim laži, mi zaupajo... Hindujec pravi Ram (Ljubljeni), Turek Rahim. In potem ubijajo drug drugega. Nihče ne pozna skrivnosti. Mrmrajo svoje mantre od hiše do hiše, napihnjeni z nadutostjo. Učenci gredo za guruji in na koncu jim je žal. Kabir pravi, poslušajte, iskalci, vsi so zavedeni. Karkoli rečem, nihče ne razume. Preprosti razumejo preprosto.