Na fiziološki poti do možganov in slikovne zaznave mrežnici sledi vidni živec. Sestavljen je iz aksonov ganglijskh celic, katerih končiče želimo stimulirati pri obmrežničnih (epiretinalnih) protezah. Tehnologija stimulacije vidnega živca za generacijo vidnih zaznav pri slepih posameznikih temelji na uporabi večkontaktne spiralne (vijakaste??) elektrode, ki je narejena tako, da se sama prilagodi velikosti živca, zato ga niti ne stiska premočno niti ne dovoljuje praznega prostora med elektrodnimi kontakti in živcem. Velika prednost stimulacije vidnega živca pred drugimi stimulacijskimi metodami za povrnitev vida je v tem, da je mogoče -- vsaj teoretično -- s štirimi elektrodami stimulirati praktično kateri koli del vidnega živca in tako pokriti celotno vidno polje. Na neki način so štiri elektrode, ki so med seboj postavljene pod pravim kotom, podobne dvema navpičnima in dvema vodoravnima ploščama v osciloskopu, ki lahko usmerijo žarek kamor koli na njegovem zaslonu. Različne jakosti signalov na štirih elektrodah povzročijo v živcu spreminjajoča se električna polja in tokove, ki se med seboj odštevajo in seštevajo ter glede na jakosti posameznih elektrod stimulirajo različna področja v preseku vidnega živca. Stimulirana živčna vlakna povzročajo v možganih vidne zaznave v obliki svetlih točk, ki jim pravimo #fosfeni#. Veliko število urejenih fosfenov naj bi se v možganih združilo v razumljivo (razpoznavno??) sliko. Pri drugih stimulacijskih pristopih -- pa naj gre za stimulacijo mrežnice ali za stimulacijo vidnega korteksa --, je treba imeti za vsako vidno točko (fosfen) svojo lastno elektrodo.