V prvem polčasu podarjenega pogajalskega roka, ko naj bi se parlamentarne stranke dogovorile, kako prelisičiti napovedani referendumu o tehničnem zakonu o izbrisanih in doseči političen dogovor, ki naj ne bi bil v sramoto slovenskemu ustavnemu redu, je postalo jasno le to, da bo pot do konsenza strma in naporna. In da na njej prežijo zahteve po spoštovanju odločbe ustavnega sodišča in človekovih pravic na eni in zahteve po čimstrožji omejitvi odškodnin in vprašanju retroaktivnosti na drugi strani. Pogajanja pa niso zgolj vsebinska, ampak tudi proceduralna. Poslanci in pravniki se spopadajo z vprašanjem, kako lahko državni zbor in politika s pravnimi instituti popravita svoje spodrsljaje in obideta zahtevo po nepotrebnem referendumu o nepotrebnem zakonu. Pojavljata se dve možnosti: državni zbor lahko spremeni poslovnik in tako omogoči umik podpisov za referendum, lahko pa sprejme ustavni zakon, ki je nad odločbami ustavnega sodišča in ki se v parlamentu potrdi z dvotretjinsko večino. Torej s širokim političnim konsenzom. K podobni pravni zvijači se je parlament zatekel že leta 2000 ob parlamentarni krizi, ki se je pojavila zaradi odločbe ustavnega sodišča o volilnem sistemu.