Z vidika analize argumentacije sta zanimiva tudi komentarja »Prostitucija in puritanstvo« (Simon Tecco) iz Dnevnika in »In nedeljsko delo prostitutk?« (Boris Jež) iz Dela. Komentatorja na eni strani bolj ali manj posredno kritizirata slovensko zadrtost, predstavo o čistunstvu in izogibanju »neprijetnih tem«, na drugi strani pa iz argumentacije, ki jo ponujata, avtorja producirata to isto moralistično pozicijo, še več, proizvajata nestrpne izjave. Tecco začne: »Bilo je zgodaj spomladi ... na periferiji ... Torina. Skupaj z ženo in sedemletnim sinom sem bil na potepu ..., ko smo ... uzrli ... ženske in transvestite vseh barv in ras, oblečene le v spodnje perilo ali nekaj temu podobnega ...« Ustvarjanju »dramske napetosti« na začetku komentarja sledi stališče, tipično za moralistično recepcijo prostitucije, ki sicer generira zavračanje: »Najbolj začuden je bil moj sin in radoveden, kaj pravzaprav počno te ‘gospe’ in ali jih ne zebe, ko so tako pomanjkljivo oblečene.« Avtor doda: »Hvala bogu, v Sloveniji takih prizorov ni in si jih tudi ne bi želel. Vendar ne zato, ker bi menil, da je treba prostitucijo prepovedati in kaznovati, ali zato, ker bi verjel, da je v Sloveniji ni, temveč zaradi človeka ponižujočega pogleda na množico ljudi, ki na Zahodu prodajajo svoje telo, zaradi česar se mi preprosto smilijo«. Tu gre za logiko opravičevanja v slogu, saj nisem, veste, proti prostituciji, kateri, absurdno, sledi, da gre ravno za to, da avtor razvija ravno stališče zavračanja. V nadaljevanju kritizira slovensko puritanstvo, zagovarja dekriminalizacijo in se čudi pobudnikom referenduma. Na eni strani razmišlja o različnih modelih, ki urejajo prostitucijo, omenja prostitucijo kot storitveno dejavnost, na drugi strani pa govori o »družbenem madežu«, »neprijetnih temah« in ženskah, ki da niso »zdrave«, ker preprosto ne morejo uživati v »samouničevanju«. Jež skuša biti na eni strani »ironičen«, ko govori o prostituciji kot o »ekonomski dejavnosti«, tudi »legalizaciji prodajanja ljubezni«, »referendomaniji« in »veselju«, ki naj bi ga vse to povzročalo. Po drugi strani umesti prostitucijo k »zapletenim rečem«, »nravstvenim vprašanjem«, med katerimi omenja »poklanjanje sperme« oziroma »človeške izločke« (v primeru referenduma OBMP je po Ježu šlo za to, da »ljudstvo neporočenih žensk ni osrečilo s poklonjeno spermo«), »sumljiva nagnjenja in podobne dekadentnosti«. Prostitucija je za Ježa najprej biznis, nato postane nekaj sumljivega in dekadentnega. Prostitutke pa avtor loči na tiste, ki jih poimenuje »uboge ženske, s katerimi naj bi se ukvarjale socialne delavke«, »nesrečne ženske«, ki si »s svojim telesom služijo kruh« »revice, ki jim ne preostane nič drugega«, in tiste, ki jih poimenuje »dame, ki so odkrile praktično pot do denarja«. V maju in juniju, v času parlamentarne razprave o dekriminalizaciji prostitucije in referendumske pobude proti, so tiskani mediji ves čas ponavljali iste ali podobne izjave istih političnih akterjev. Argumenti so se iz parlamenta prenesli v medije. Bipolarne postavitve so bile predstavljene na različnih nivojih: dekriminalizacija in proti njej, delitev prostitutk na domače in tuje, na profesionalke in »revice« ali podjetne dame in matere samohranilke. V Mladini je prostitutka brezosebna poslovna profesionalka, v Jani ljubeča mati, ki je zaščitniška tudi do svojih strank. Komentarji so praviloma prispevali k raznim stereotipnim poenostavitvam, ki so jih različni akterji uporabljali za dokazovanje svoje enoznačne razlage.