V naši sobi sta se Branko in Koki začela igrati s Cvetkom, ki se je tega zelo razveselil. Jaz sem se ulegel na posteljo, prekrižal roke pod glavo in začel premišljevati. Kot je Štefi že rekla, je ključ vsakega primera v motivu in priložnosti. Najprej sem se posvetil motivu. Kdo bi lahko imel korist, če zastrupi Gorazda? V običajnih okoliščinah najbrž ne bi manjkalo ljudi, ki bi imeli neporavnane račune z učiteljem matematike. Toda z gospodom Zormanom je bilo drugače. Čeprav se je imel za lepotca in nas je občasno zbadal, do njega nekako nisi mogel kuhati zamere, to pa zato, ker le redko deli slabe ocene. Najslabši pri matematiki je Koki, pa še on pri zadnji šolski nalogi vedno nabere za dvojko v spričevalu. Za Niko je veljalo isto in še nikoli je nisem slišal kritizirati Gorazda, kar drugim učiteljem ni bilo prihranjeno. Kaj pa Tom, ki je bil tako zaljubljen v Niko? Se je matematik zameril njemu? Mogoče je bil na učitelja ljubosumen ali pa ga je bilo strah, da se bo spravil na mojo sestro. Ampak potem bi prej zastrupil Mitjo. Njega sem takoj izključil iz kroga osumljencev. Zakaj bi on učitelju, ki ga sploh ne pozna, vmešal strup v hrano? Poleg tega pa Mitja ni bil zločinski tip, to je kot na dlani. V resnici je bil bolj podoben meni.