Nemec je kljub kratkemu ustvarjalnemu obdobju, ki je omejeno na slabi dve desetletji, med vodilnimi imeni slovenskega kiparstva sedemdesetih in osemdesetih let. Na ljubljanski ALU je diplomiral leta 1971, med študijskimi mentorji pa je nanj najvidneje vplival Slavko Tihec. Po študijskem obdobju se je vrnil na Primorsko, kjer je na novogoriški gimnaziji sprva učil likovno vzgojo, pozneje pa je ubral pot svobodnega umetnika. Sodi med kiparje, ki so razvili klasični občutek za material. Ustvarjal je predvsem v kamnu – najraje seveda v cararrskem marmorju –, in sicer tako intimno kot monumentalno, javno plastiko (predvsem številno spomeniško plastiko na Primorskem) ter reliefe. V svojem delu je izrazil občutek za likovno izčiščene, gladke, organske oblike, njegovo delo pa se je razvijalo v posameznih stopnjah oziroma kiparskih ciklih. Sprva se je posvetil motivu ščita, glavnino del pa je posvetil motivu jedra, s čimer se je navezal na povojno evropsko tradicijo. Na potres leta 1976 v Posočju se je, denimo, odzval z ekspresivnim ciklom destrukcij, najštevilnejši cikel v njegovem delu pa so Živi ali beli kamni iz 80. let, s katerimi se je uveljavil kot tankočuten oblikovalec vitalistične in erotične skulpture.