Izročilo pravi, da naj bi pod bezgovimi vejami umrl Juda Iškarijot. Iz cvetja so spletali venčke, s katerimi so kronali čarovnice. Zale Rimljanke so si z bezgovimi jagodami barvale lase, modri Rimljani pa so dobro vedeli, da jutranja žlica posušenih jagod najbolje uredi prebavo. Kasneje je jagode nadomestil slastni džem, ki ima enake učinke. A kot šaljivo pravi Andrej Dvoršak v Padarskih bukvah, džem je za otroke in nosečnice, poštenemu dedcu se ne spodobi, da bi se sladkal. Zanj so drugačni pripravki, ki temeljijo na žganju! Šalo na stran. Padarji so z bezgovo vodo oziroma čajem zdravili očesno mreno. Veliki zdravilec Sebastian Kneipp je bil veliki častilec beza, bezla, boza, bezovca ali bažovine, kot poljudno tudi pravijo bezgu. Pred dobrim stoletjem je zapisal: »V dobrih starih časih je rasel bezeg skoraj ob vsaki hiši. V današnjem času so to grmičasto drevo že skoraj povsem izkoreninili, čeprav si zasluži, da bi stalo v najtesnejši soseščini vsakega doma kot njegov hišni prijatelj …« Tale gospod ima kar prav, saj z bezgom lahko pozdravimo celo vrsto bolezni.