Izročilo pravi, da naj bi pod bezgovimi vejami umrl Juda Iškarijot, iz cvetja pa so spletali venčke, s katerimi so kronali čarovnice. Zale Rimljanke so si z bezgovimi plodovi barvale lase, Rimljani pa so dobro vedeli, da jutranja žlica posušenih jagod najbolje uredi prebavo. Kasneje je jagode nadomestil slastni džem, ki ima enake učinke. A kot šaljivo pravi Andrej Dvoršak v Padarskih bukvah, džem je za otroke in nosečnice, poštenemu dedcu pa se ne spodobi, da bi se sladkal. Zanj so drugačni pripravki, ki temeljijo na žganju! A šalo na stran. Tudi veliki zdravilec Sebastian Kneipp je bil častilec beza, bezla, boza, bezovca ali bažovine, kot ljudsko tudi pravijo bezgu. Pred dobrim stoletjem je zapisal: »V dobrih starih časih je rasel bezeg skoraj ob vsaki hiši. V današnjem času so to grmičasto drevo že skoraj povsem izkoreninili, čeprav si zasluži, da bi stalo v najtesnejši soseščini vsakega doma kot njegov hišni prijatelj …« To še kako drži, saj z bezgom lahko pozdravimo celo vrsto bolezni.