Zgodaj zjutraj Indian Pacific že sopiha po največji apnenčasti pustinji našega planeta. Velika je 200000 kvadratnih kilometrov in dolga 1200 kilometrov ter ima res primerno ime Nullarbor, kar pomeni brez dreves. Pravzaprav razen obilo peska in posušene trave v njej ni skoraj ničesar, saj pri najmanjši količini padavin vrele pete celine (142 milimetrov na leto) in stalnih temperaturah nad 40 stopinj Celzija ni prav gostoljubno območje. Z izjemo ptic, tamkajšnji orel je kot največja avstralska ptica simbol vlaka, so živali zelo redko na spregled. Večina prebivalstva se je v zadnjih letih izselilo še iz tistih redkih krajev, ki niso zgolj imena domačih državnikov na zemljevidih in tablah ob progi. Nekatere kraje so namreč ustanovili za orientacijo in ne za živa bitja, zato v njih stojijo izključno telekomunikacijski drogovi. V preostalih naseljih je več hiš kot stanovalcev. V Forrestu sta dva (zakonski par s psom), vendar še to zato, ker je kraj orientacijska točka za pilote in zasilno letališče. V Cooku jih je bilo že 50 in so celo imeli bolnišnico, drevored, bazen in igrišče za golf, vendar se je zaradi vode, ki so jo dovažali iz 700 kilometrov oddaljene Port Auguste, in visokih življenjskih stroškov njihovo število skrčilo na sedem. Koliko jih je trenutno v Bartonu, nihče ne ve, zato pa vsak železničar pozna ob robu naselja dom 85-letnega Sigija, ki ima 65 psov in z njimi živi brez tekoče vode in elektrike ter kljub bolezni odklanja odhod v bolnišnico. Odmaknjena avstralska prostranstva so pač raj za samotarje in čudake!