Odpravim se na kavo v moji službi najbližji bar, času ustrezno imenovan Amerika . Zraven dobim vrečko s servirnim sladkorjem, na njej pa znani obraz; pogledam v šop podobnih v posodici na mizi, tudi tam je povsod isti. Če bi se ravnal po imenu bara, bi na njej moral biti denimo George W. Bush ali kakšen drug John Wayne, Michael Jordan ali pa vsaj Beyonce. Za evropsko državo bi se spodobilo, da bi bil na njej upodobljen denimo kateri od očetov evropskega združevanja (1), Robert Schuman ali Jean Monnet. V končno samostojni Sloveniji bi lahko pričakoval kakšnega od danes zelo (samo)hvaljenih osamosvojiteljev , Lojzeta Peterleta, Janeza Janšo ali Jožeta Pučnika, po katerem so nedavno brez javne debate poimenovali osrednje slovensko letališče. Kot pripadnik definitivno kulturnega naroda bi tam moral ugledati recimo Primoža Trubarja, Jožeta Plečnika, Franceta Prešerna in še koga; kot Srednjeevropejec presvitlega Franca Jožefa ali njegovo Sissi . Če bi bila Slovenija res katoliška , bi me tam moral razsvetliti denimo Tomaž Hren ali nedavno rehabilitirani Gregorij Rožman. Če ni, naj bi bili vsaj alpski narod, a o kremenitih Avsenikih, Jakobu Aljažu, Bojanu Križaju ali o nanovo na nacionalki namnoženih zvezdnikih v irhovkah ne duha ne sluha. Slovenci da so tisočletje sanjali o neodvisnosti, pa na servirnem sladkorju ni slika kakšnega partizanskega komandanta ali generala Rudolfa Maistra. Po mračnih desetletjih komunizma da preživljamo postsocialistično tranzicijo, a me na njej ne navdušuje slika nobenega ta hip dežurnega disidentskega novorevijaša. Tudi prav, a če naj bi izbor meril bolj na politično levico, bi tam morali biti recimo Kidrič, Kardelj, Kučan. Niet! Naš novi naravni milje naj bi bil Zahod , pa manjka slika kakšne vidne javne osebnosti ali sodobne pop ikone iz tega dela sveta. Kje so recimo Elvis, Marilyn, Maradona, Kennedy, abba, Bruce Lee, Sid & Nancy, dalajlama, Michael Jackson, princesa Diana, David Beckham? Pa tudi kakšne druge estradne zvezde iz našega slovenskega okolja ni na njej.