(e) Če mu že uspe vsaj pragmatično prevladati krizo ambivalence ciljev, preostane gospodarskemu še-ne-sistemu še en problem, in sicer, da je pretirano poenostavljeno in naivno vsako tisto razumevanje modernizacije, ki hoče vzorec relativno moderniziranega gospodarstva preprosto uporabiti za gospodarstvo, ki bi to šele hotelo postati. Tega se današnji politični voditelji in poslovni ljudje držav v postsocialistični tranziciji, ki mislijo, da je dovolj usmeriti krmilo na Zahod, in že se bo vse uredilo samo od sebe, ne zavedajo v zadostni meri. Ne samo, da čista vesternizacija oziroma amerikanizacija še ni tranzicija, ampak je celo dodatni dejavnik destabilizacije, saj spregleda, da je tranzicija kot projekt/podvzetje pospešene modernizacije v svojem temelju aporetična, saj je glede na to, da se ne more opirati na imanentne smotre družbenih sprememb, prisiljena, da jih išče tam, kjer jih ne more najti. Tranzicija kot svojih zunanjih vzorcev ne more uporabljati reperjev, smerokazov, organizacijskih matric in ciljev, ki so jih v drugih zgodovinskih okoliščinah uporabljale družbe, gospodarstva in države, ki so svoj proces modernizacije prehodile po postopni evolucijski poti, saj bi s tem zapadla v paradoksalni poskus ponavljanja neponovljivega ali imitiranja