Ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let je vladalo prepričanje, da pomeni tako imenovano washingtonsko soglasje splošno sprejeto modrost o pravilnem načinu prehoda gospodarstva iz stanja stabilnosti v rast. V skladu s tem soglasjem naj bi bila stroga finančna politika, ki bi jo spremljali deregulacija in sprostitev trgovine, dovolj za odpravo gospodarskega mrtvila in spodbudo gospodarski rasti. Predlogi za reforme, ki so temeljili na washingtonskem soglasju, so bili uporabljeni za reševanje strukturnih kriz v različnih predelih sveta, kljub temu da so jih razvili večinoma za reševanje težav v Latinski Ameriki. Ta usmeritev v reformi gospodarske politike je tako imela tudi pomemben vpliv na potek postsocialistične tranzicije. Pozneje so bili sprejeti drugačni ukrepi, ki so bili večinoma oblikovani pod vplivom težav, ki so se pojavile v latinskoameriških gospodarstvih v prvi polovici devetdesetih let. Upoštevali so vse nauke, ki se jih je bilo mogoče naučiti v drugih predelih sveta, upoštevajoč zlasti Vzhodno Evropo in nekdanjo Sovjetsko zvezo.