Učenci in učiteljice Podružnične šole na Črnem Vrhu radi raziskujemo našo bližnjo in malo manj bližnjo okolico. V zadnjih letih smo se povzpeli že na večino okoliških hribov. Za letošnje šolsko leto smo si zadali nalogo, da obiščemo učence in učiteljice na Podružnični šoli v Lučinah. Seveda smo se tja odpravili peš, kot se za hribovske učence spodobi. Na pot smo se odpravili 23. maja v zgodnjih jutranjih urah. Že ob 7. uri smo se dobili na Kuzovcovem griču. Nihče od učencev ni manjkal, vsi smo bili dobro opremljeni za na pot. Na poti nas je spremljalo toplo sonce. Najprej smo se povzpeli na ploščad Pasje ravni in od tam naprej do spomenika na Pasji ravni. Le deset minut hoje od tam smo se ustavili na kmetiji Pri Narigarju, kjer gospod že vrsto let postavlja in »kuha« kopo. Ker je imel tokrat eno že skoraj do konca postavljeno, smo ga prosili, če nam razloži postopek pridobivanja oglja. Z veliko veselja in žara nam je predstavil celoten postopek. V njegovih besedah se je izražala vsa ljubezen do tega težkega in zahtevnega dela. Je tudi eden redkih ljudi v naših krajih, ki se še ukvarja s tem delom. Po res slikoviti predstavitvi smo nadaljevali pot do Sivke. Na vrhu je bil čas za malico in krajši oddih. Razgledali smo se po okolici in občudovali pogled na Črni Vrh s povsem drugega zornega kota, kot smo ga vajeni. Ker smo vedeli, da nas v Lučinah že nestrpno pričakujejo, smo se odpravili naprej. Do našega cilja nas je ločil le še strm spust po slabem kolovozu in ob 11. uri smo prispeli pred šolo v Lučine. Tam so nas učenci in učiteljice čakali že pred šolo. Takoj so nam postregli s sladoledom in pijačo. Naši učenci so bili po dolgi poti kar malo utrujeni in so z veseljem posedli v senci. A počitek ni trajal dolgo, saj smo se odpravili na igrišče, kjer so četrtošolci odigrali prijateljsko nogometno tekmo, učenci prvih treh razredov pa igro med dvema ognjema. Pri igri nas niso motili niti gojzarji niti vroče sonce. Čas med našimi vrstniki je minil kot bi mignil in že nas je prišel iskat šolski avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Domov smo prišli utrujeni, a zadovoljni – ker smo vsi zmogli pot, ker smo se na poti imeli lepo, ker smo spoznali nove prijatelje in novo šolo, ki je prav tako majhna in prijazna kot naša. Simona Planinc