Prvo večerno branje se začne okoli devetih. Po travi sveče. Pod ogromnim košatim drevesom sedi šest pesnikov. Mikrofon in žarometi pripravljeni. Z drevesa visi okenski okvir, ki romantičnem ambientu deluje nadrealistično. Prvi se s pesmimi predstavi Eduardo Zuccato . Verz: »Nocoj je luna ko znamka ... / Slabó prleplena, postran ležeča / poštna znamka nikdar oddanga pisma, / v naglici zataknenga med šipo in nebo - / prepozno je, da bi ga odposlal.« Pesem v njegovem mehkem milanskem narečju zveni povsem drugače kot v slovenščini. Ista pesem v različnih jezikih ustvarja popolnoma drugačna svetova. Podoben občutek dobim pri drugih, na primer ob slikovitem nastopu poljskega pesnika Tadeusza Pióra, ki prebere nekaj poljskih in angleških pesmi. Pesmi Daniela Banulescuja iz Romunije z igranjem na flavto popestri njegov mlajši kolega Vergil. S preprostim in drznim pesniškim jezikom občinstvo navduši Hrvat Drago Glamuzina : »jaz ljubim njo, ona ljubi njega / on ljubi mene. istočasno ...« Nato z ritmično, razkosano in socialno obarvano poetiko publiko začara Joshua Beckman . Potem jo s kratko pesmijo tudi nasmeje. V prevodu bi se glasila: »Cigarete škodujejo zdravju! / rečeš s tako sladkim glasom, da si moram takoj prižgati še eno.« Bralni večer zaključi Estonka Kristina Ehin . Njen tanek glas polni ozračje in daje njeni poeziji, ki jo sama prebira tudi v slovenščini in angleščini, svojevrsten izraz. Bučen aplavz. Bralni večer se prelije v glasbo skupine Žabjak trio, ki je že med branji pesnikov razgibala ambient.