Ob tem pa se nehote poraja tudi vprašanje, koliko takih oziroma podobnih primerov se je pri nas od uveljavitve ZDEN že zgodilo? Kdo sploh ščiti družbeno lastnino? Ena od glasnih poslanskih skupin, ki že dolgo opozarja, da na strani zavezancev za denacionalizacijo ni učinkovitega mehanizma varstva družbene lastnine, je Združena lista. "Prav tako že od prvih problemov opozarjamo na to, da v primerih, kjer zavezanec niso konkretno podjetja, ampak država ali občina, javni pravobranilci kot zastopniki premoženja oziroma občine niso bili enakopravno vključeni v postopek odločanja o denacionalizacijskih zahtevkih. Zato se je lahko dogajalo, da so upravni organi iz mnogih razlogov zahtevku ugodili. V takem primeru mnogokrat ni bilo nasprotne stranke, ki bi se pritožila, zato je postala odločba pravnomočna, četudi za to ni bilo zakonske podlage. Najbolj očitni primeri so bili tudi pri dodelitvi državljanstva zaradi prisvajanja pravice do denacionalizacije. Zato smo zahtevali, da se zagotovi postopek revizije takšnih odločb in da naj drugostopenjski organi po svoji nadzorstveni pravici presojajo zakonitost izdanih denacionalizacijskih odločb. Vsega tega tri leta ni bilo. Ko smo predlagali na tej točki dopolnitev ZDEN ali vsaj jasno naročilo državni upravi, naj svojo obveznost opravlja, sicer nobena od poslanskih skupin ni ugovarjala, vendar pa ni pristala na konkretne spremembe ZDEN, ki bi to zagotovile. Da smo imeli prav, potrjuje veliko primerov, najbolj očiten dokaz za to pa je dejstvo, da danes tudi ministrstvo za notranje zadeve priznava, da je bilo več kot pet odstotkov doslej pregledanih odločb o državljanstvu izdanih nezakonito. Vse to potrjuje naše prepričanje, da je bil zakon pripravljen nenatančno in da se ni dosledno izvajal, s čimer je bila družbeni lastnini povzročena velika škoda."