V centru so me sprejeli lepo, bilo nas je šestnajst fantov. Center je bil odročen, v hribih, kamor si lahko prišel le z džipom. Pred mano, levo in desno, so se vzpenjali visoki hribi. Štiri hišice iz kamnov in majhna kapela – to je bilo vse v tej veliki kotanji, ki je bila velika kar nekaj hektarjev. Čisto zgoraj levo pa so bili novi hlevi, imeli smo sedemnajst glav živine, šest bikov, tri konje in skoraj dvesto zajcev. Kar nekaj brazd njiv pa je krasilo levo pobočje ob nogometnem igrišču. Vse okrog mene je bilo zeleno, o tem sem sanjal, ko sem hotel umreti. Umreti v zapuščenem kraju, kot je bil ta. Ob hiši je bila ogromna skala, iz katere je tekla voda v vodnjak. Za vsakega turista bi bil ta kraj čaroben. Tukaj so od 15. stoletja pasli živino, skriti pred napadalci. Tudi kapelica je izvirala iz tega stoletja. Znotraj v hišah pa je bilo vse drugače. Posodobljeno, postelje v vrstah z nočnimi omaricami, vsak prostor je imel kamin, skupen prostor še police s knjigami in televizorjem. V enem delu je bila pekarna, v drugem delu sirarna. Kuhinja je bila velika in z jedilnico. Imel sem srečo, da so bili tam trije Švicarji, s katerimi sem se pogovarjal v nemščini, dokler se nisem naučil italijansko. Vsak začetek je težak, vendar se hitro privadiš. Naša organizacija je bila naslednja: prvi odgovorni (bili smo sami odvisniki, nič psihologov oz. zdravnikov), odgovorni za hišo, odgovorni za delo, odgovorni za shrambo, za medsebojne odnose, za vrt, za peko kruha, hlev, kuhinjo … Vsak je imel eno, dve, pa tudi več odgovornosti. Moja prva odgovornost je bila spalnica. Če kdo ni prav postlal postelje, četudi je bil to prvi odgovorni, sem moral ponj, da je pospravil, kot je treba. Iz meseca v mesec sem spoznaval fante, delali smo v skupinah. Če si okopaval njivo in se ti je zdela gromozanska, na koncu sploh nisi vedel, kako si prišel do tam, saj smo se nenehno pogovarjali o preteklosti, da smo si olajšali dušo, na glas pa smo razmišljali tudi o svoji prihodnosti. Sam nisem imel obiskov, zato so me vsakih štirinajst dni pod okrilje vzeli drugi starši. Vsaka dva tedna so bili ob nedeljah dovoljeni obiski svojcev, vsak drugi petek telefonski pogovor (mene so zelo malo klicali), potem smo dvakrat na teden gledali televizijo, dovoljenih smo imeli deset cigaret na dan, dvakrat na teden čaj ter dvakrat na teden kavo ter dvakrat na teden sok ali kozarec vina. Verjemite ali ne, te malenkosti so nam veliko pomenile. In če kdo misli, da je težko, se moti: krepi duha in da ti neizmerno voljo do življenja. Pisano perilo in ostalo smo v mrzli vodi prali na roke, tudi to ni težko, samo navaditi se je treba. Proste večere smo preživeli s pogovori o delu, medsebojnih odnosih, pisali pisma ali brali, dvakrat na teden gledali televizijo ter prepevali Comunine pesmi, čeprav nismo imeli posluha. Bil sem srečen in svoboden, rad sem opravljal svoja dela in ničesar mi ni in mi ne bo žal.