doseči. Čisto vse anekdotične situacije še niso literatura, in če kdo koga spotakne, komu pokaže oprsje ali pa stopi v kravji drek, to še ne pomeni, da se bomo smejali, še posebej, ker tovrstne zgode in nezgode že po pravilu večinoma niso kaj več kot ljubiteljsko pisanje, ne pa še prava literatura. Težava je bila tudi s pismenostjo; tako smo zopet, spet in ponovno ugotovili, da ljudje čisto premalo berejo, pisati si pa kljub temu upajo. In če že berejo, berejo napačne vrste pisarij, glej prvi odstavek. Zaskrbelo nas je, da je umetnost pisanja pri nas zreducirana na zelo nizko stopnjo pomembnosti, kar se žal kaže tudi na čisto državotvornih ravneh, namreč da kakovostni pisatelji ponavadi ne morejo preživeti od pisanja, taki bolj manekenski pa od taistega dobro živijo in so celo zelo cenjeni. Državotvornost pa omenjamo zato, ker se politiki ponavadi, ko je treba zbrati glasove, trkajo po prsih in nam literaturo prikazujejo kot državotvoren element. Kar je seveda res, a težava je v tem, da to počnejo samo takrat, pa še to jim kdo napiše. Po možnosti ne zelo pismen. Ko smo ugotovili, da je za sonarodnjake visok humor še vedno bolj ali manj vic o Gorenjcih ali pa skakanje po mizah ob spremljavi harmonike, smo se osredotočili na nekaj oazic v puščavi, ki so obetale. In tako je prišlo do vzajemne odločitve, da se za nagrado rujeta zgodbi s šiframa 18.45 in nona. Prva premore zanimiv obešenjaški humor, prav nekaj takega, kar smo iskali. Spretno je napisana, poanta pa je odlična in zabavna. Humor, ki ni na prvo žogo, zadene pa izza ovinka. Takih zgodb pri nas ni zelo veliko, zato je vsaka dobrodošla. Druga zgodba udari bolj naravnost, bolj »smešna« je, vendar je hkrati dovolj zabavna, inteligentna in literarna, da presega povprečje in si zasluži pozornost. Prav zato smo se tudi odločili, da nagrado, ki naj bi bila samo ena, razdelimo med ti dve zgodbi. V beri, ki je borna, je prav, da se nagradi tisto, kar to bornost presega. In Mentor je navsezadnje revija, ki naj bi spodbujala kvalitetno pisanje. Ker pravega humorja primanjkuje, želimo s tako odločitvijo zbuditi tiste, ki znajo pisati satiro in humor, pa si ne upajo prebiti ledu in svojih zadev tudi objaviti. Iz istega razloga smo izločili še pet zgodbic, ki so plavale bližje površini, in jih priporočili za objavo v reviji. Ko si bojo njih avtorji/avtorice vzeli še malce več časa s pilo v roki, jih bomo prav veseli. Izmed teh je najbolj zaštrlela zgodbica o praznem listu papirja, ki pa je ostala nedopisana in/ali rahlo nedorečena. Škoda, saj bi malce bolj dodelana gotovo zelo prednjačila. Kaj naj še rečemo, žiranti? Še bojo natečaji in še bo priložnost za slovenski humor. Žalost, ki veje v njem, se bo morda unesla. Ali pa tudi ne. Obupali ne bomo. Bomo pa radi še večkrat prebrali letošnji nagrajeni zgodbi. NAGRAJENI ZGODBI Alenka Hain KOT DRUGI Sem poštena, prijazna in skromna punca. Starejše dosledno pozdravljam z bogdaj in mlajšim odgovorim s hojla. Upoštevam vse predpise, celo prometne; ločujem plastiko in papir, steklenino tudi po barvi; dvakrat letno generalno počistim stanovanje; nikoli si ne drgnem zob manj kot tri minute; vem, katera je moja krvna skupina; vsako jutro posteljem posteljo; dvakrat sem že bila v Postojnski jami; znam zapeti Dan ljubezni od začetka do konca in vsako pomlad nabiram regrat.