Čez petnajst dni bodo maratonci začeli teči častni krog. Tako je videti pred evforijo, ki zajema mejno pokrajino v mrzličnih pripravah na počastitev našega vstopa v Evropsko zvezo. Prireditev bo veliko. Nič hudega, saj le gre za neki dosežek in nov začetek, upajmo da boljši, v veliki Evropi, ki pa zgodovinsko gledano do slovanskega porekla ni imela vedno dobrega odnosa. Upajmo, da so časi drugačni in tudi pogledi širši. Predvsem sami si bomo postiljali postelje, na katerih bomo spali. V tem smislu si lahko zastavimo vprašanje, ali smo čas za pripravo postelj dovolj izkoristili, mislim seveda v ožjem lokalnem smislu. Tudi Evropa ni brez ran in to je že zaznala. Že nekaj časa se srečuje s krizo, ki jo je zajela po evforičnem političnem času iz začetka devetdesetih s padcem berlinskega zidu, ki je posledično odprl vrata tudi nam. Zdaj je na razpotju in to razpotje se kaže že nekaj časa in ga močno čutimo na lokalni ravni. Z Lizbonsko strategijo si je Evropa začrtala prehod iz tradicionalne industrijske družbe v družbo znanja, inovativnosti in konkurenčnosti. Žal nas je naša ekonomska vezanost na tradicionalno "prijazni nemški trg" za naše izdelke oziroma delo odrinila na rob nove zgodbe. Na eni strani nam je omenjeni trg, ki je začel pešati s krajšo časovno zamudo, resda navidezno pomagal, da smo brezskrbno zaužili uspehe z začetka devetdesetih ne samo v evropskem kontekstu, ampak tudi ob lastni osamosvojitvi. Hkrati nam je to pomagalo, da nas je balkanski gospodarski polom le oplazil. Toda vse to je udarilo na dan toliko intenzivneje pred dobrimi tremi ali štirimi leti. In temu, kot kaže, ni videti izhoda. Rezultati "našega varuha" in "paradnega nemškega konja" Mure niso ravno obetavni. Pa ne samo Mure, tudi če se ozremo na domačo sceno, ni opaziti miselnih premikov. Lokalni oblastniki očitno še niso izživeli akumulacije "prvobitne oblasti", zato ni nobeno presenečenje, da še naprej vsak vztraja za svojim okopom. Zato tudi ne zaznavajo, morda pa tudi ne razumejo cilja iz Lizbone. Če bi ga, bi že bistveno prej razumeli potrebo po študijski knjižnici kot enem od predpogojev za tehnološko prestrukturiranje, da o sedanji nameri ali o odloku o povezovanju ne izgubljamo besed. Čeprav je tudi res, da vse to počnejo preveč unificirano, po podobi enega prepričanja, kot da drugih ne bi bilo in kot da ne bi bila legitimna. Ali povedano drugače, preveč se poskuša narediti po podobi enega lobija. Kljub vsemu se je nekaj le premaknilo. Četudi vsi po vrsti odpisujejo kmetijstvo, to vsaj v enem delu kaže zobe in dokazuje, da le ni tako zanič, da se nanj ne bi splačalo nič staviti. Tu pač ne moremo prezreti KG Rakičan in njegove povezanosti s predelavo na eni in z vzpostavljanjem partnerskih povezav s kmeti, ormoške Tovarne sladkorja in vsega, kar veže nase. Na drugi strani je tu investicijska dejavnost, ki je zelo povezana s storitvami in ki ima v Evropi svoje mesto. In navsezadnje je še turizem, ki se dviguje in kjer se kažejo pozitivni "učinki" tujih naložb. Tu pa smo pri zgodbah, ko lahko pričakujemo povratne pozitivne evropske učinke, tudi kapitalske, ki bodo vplivali predvsem na kakovost življenja.