Dva tedna pozneje se je vrnila vsa žareča. Ni mogla čakati, da mi poroča o svojem poskusu. Dva tedna ni zjutraj postlala postelje in zgodilo se ni nič strašnega. Po pravici povedano, bilo je sproščujoče. Toda najboljše šele pride. “In veste, kaj še?” je vprašala in s težavo prikrivala svoje veselje. Nehala sem tudi brisati posodo! Pustim jo kar v stojalu, da se posuši.” Tisti trenutek sem spoznal, da se je ta ženska osvobodila več kot štiridesetletne togosti pri skoraj vsem, kar je počela. Ko je spoznala, da ni primorana postiljati postelje, je začela preverjati še druge predpostavke. To ni zgodba o postiljanju postelje ali brisanju posode. Je zgodba o zavedanju o tem, kako se je sama omejevala , o izbiri in o dopuščanju, da delamo stvari drugače. Če je sedaj pozna ali če se ji mudi, ve, da lahko pusti posteljo nepostlano in da je to v redu. Ni treba vedno vsega narediti.