Dejstvo je, da je delo tako ali drugače sestavni del naših življenj. Kuhanje je delo, postiljanje postelje je delo, pranje perila je delo, vzgoja otrok je delo. Resda so ta dela neplačana, so pa dela, ki jih delamo samoumevno. Nad njimi se ne pritožujemo, vsaj nisem še slišala, da bi kdo protestiral nad tem, ker mora ob sobotah pomivati stanovanje ali dvajset let skrbeti za svojega otroka. Samoumevno bi torej moralo biti tudi plačano delo, ker ravno zaradi njega lahko najamemo kredit, gremo poleti na počitnice in kupimo otrokom šolske potrebščine. Zaradi plačanega dela gremo lahko z družino na pico in s prijatelji ven, lahko si kupimo obleke in nov televizor. Zakaj nam je potem delo taka muka? Če je problem delovno mesto se ga zamenja. Če je problem prenizka plača se gre v dodatno izobraževanje ali spleza po lestvici navzgor. Če nam trebušne težave povzroča kolektiv ga tudi lahko zamenjamo. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki v delu dobesedno trpijo, ki jim že sama misel na delo povzroča telesne bolečine. Ko pa jim predlagaš da naj ga zamenjajo, pa te pogledajo kot da si padel z neba. Najlažje je očitno to, da ostanemo tam, kjer so nas pri 20 letih zaposlili in rintamo do dne, ko gremo končno v pokoj, ne da bi se sploh zavedali, da smo vrgli stran zajeten kos življenja, ki bi ga lahko veliko kreativneje preživeli, če bi le … Ja, če bi delo jemali kot sestavni del življenja, kot del, ki nas izpolnjuje, kot nas izpolnjujejo prijateljstva, družina, otroci. Potem se niti ne bi spraševali če lahko delamo do 65 leta ampak bi nam bilo samoumevno, da delamo dokler lahko in da delamo zato, ker nam delo daje notranje zadovoljstvo in veselje. Moja soseda ima 70 let pa gre vsak dan na delo. Okopava vrtove in čisti stanovanja tistim, ki imajo drugi delo. Dela tudi moj prijatelj, ki je letos dopolnil 71 let. Je šel v pokoj, pa spet odprl s.p. ker brez dela ne more. Moja babica in dedek sta delala do smrti. Ne dela pa znanka, ki je šla v pokoj pri nekaj čez 50 letih in že več kot deset let dela samo to, da zjutraj vstane, se obleče, skuha kavo, prebere časopis, gre na vrt, pa v trgovino, skuha kosilo, pospravi, gre na vrt, pa noter ko je dnevnik, si naredi večerjo in gre spat. Mislim če to ni stran vrženo življenje, potem ne vem kaj je. In kakor si je nekoč želela iti v pokoj in je komaj čakala, da gre, je zdaj na smrt zdolgočasena ženska, ki bo tako živela še kakih dvajset let.