Drobna in na videz urejena gospa na pragu petdesetih si posteljo v sobi, kamor je iz mariborskega zavetišča prišla pred osmimi meseci, deli z dvema sostanovalkama. Pred davnimi časi, ko je še imela dom, je bil ta v Ljubljani. Ko jo je partner nagnal iz stanovanja, je prvi teden preživela na tamkajšnji železniški postaji, nekaj dni pri starših, potem pa se je, ne da bi prav vedela zakaj, odpeljala v Maribor. Preselila se je na drugo železniško postajo. »Ko sem se nenadoma znašla na cesti z eno samo vrečko in brez dokumentov, sem se spraševala, kam naj grem spat. Odgovor je bil: nikamor. Še dobro, da je bilo lepo vreme, da sem lahko ostala zunaj. Ko so na železniški postaji zapirali čakalnico, sem hodila po parku. Teden dni sem živela brez hrane, potem pa mi je neki drug brezdomec svetoval, naj grem v center za socialno delo. Ko sem začela pripovedovati, v kakšen položaju sem se znašla, mi je socialna delavka rekla: »A mislite, da vam bom jaz kaj dala?« Tako je bolelo, da ne bom pozabila do konca življenja. Vrnila sem se na postajo in ob štirih zjutraj so prišli tisti, ki perejo ulice, in rekli, da se moram premakniti. Tako sem se odločila, da se vrnem domov, k mami in sestram. Nekaj dni sem bila doma, ampak počutila sem se, kot da sem jim napoti. Zato sem se odločila, da grem v Maribor. Spet sem začela živeti na klopi. Avtobusna postaja je bila moj dom. Do takrat, ko se je leta 1991 v Mariboru odprlo zavetišče, smo živeli na postaji. Minevala so leta, denarja nisem imela, bila sem na ničli. Dnevi so tekli in nekako sem jih preživljala v zavetišču, vendar čez dan nismo smeli biti tam. Nisem vedela, kam bi, rada berem, srečala sem številne ljudi. Veliko se jih je, ko sem povedala, da živim v zavetišču, obrnilo stran in odšlo. Nekateri so ostali.«