Na drugi strani imamo demokratično opozicijo, h kateri že dvanajstič gradi most SLS. SLS se je referenduma udeležila, ne ker bi sama dojemala demokracijo kot temelj družbenega dela, to je storila zato, ker je LDS s tem postavila pred steno. Ta je morala likvidirati koalicijsko pogodbo, s tem pa dati SLS proste roke za odhod v opozicijo. SLS je v resnici ravnala premeteno * sedaj je kot že enainštiridesetič nedolžna nevesta, čisto bela in snežna, pripravljena dahniti usodni da tistemu, ki bo po volitvah pač imel več. In ji je vseeno, ali bo glavo zasukala na levo ali na desno ali pa samo naravnost. Saj bi jo tudi nazaj, pa kaj ko to ni mogoče. Zato niti sukanje glave ne more obuditi nekdanjega predsednika SLS in podpredsednika vlade M. Podobnika, ki mora svoje politične ambicije zadovoljevati v belem gradu s snežno slovensko perutnino. Veliko usodnejše se s tega stališča kaže ravnanje koalicije Slovenija in Andreja Bajuka. Temu je uspel veliki met, kajti LDS se vrti prav v krogu, ki ga je s poslanskim nastopom ob izvolitvi Toneta Ropa očrtal. Ropa je namreč predstavil kot produkt tranzicijske elite, njegovo navidezno nedolžnost (snežnost) pa označil kot hipokrizijo, ki ima sama v sebi tudi začetek konca. Rop je namreč postal talec struktur, ki so ga vzpostavile, in bo z njimi tudi zapustil posttranzicijski oder, če se seveda ne bo našel kak snežni angel, ki bo tudi prihajajoče volitve označil kot nepotrebne in za družbo škodljive, ksenofobične in nestrpne. In jih izbrisal.