Tisti dve leti sta bili zelo težko obdobje, ko je moral v svojem premišljanju in v vsakdanjem življenju marsikaj spremeniti. Začutil je, da mora več narediti zase in za zdravje. Ko se je vrnil v službo, se je odločil, da bo zaživel znova in postal čebelar. Sprva je hodil samo gledat, kako čebelarijo drugi, nato si je še sam pred domačo hišo postavil čebelnjak. Na začetku je imel le eno čebeljo družino, nato čedalje več, danes jih je šestdeset. »V tistem času sem si v čebelnjak postavil divan, da sem se vsakokrat, ko sem se slabše počutil, za nekaj ur usedel ali ulegel nanj. Tam sem počival ob močnem vonju po čebeljem vosku in propolisu ter šumenju čebel iz panjev, ki me je vedno pomirjalo, sproščalo in mi občutno izboljšalo počutje. To je še danes zame zelo učinkovita, zdravilna apiaromaterapija.«