se je najprej razvila in je bila mišljena kot dialog med terapevtom in pacientom, je postala ritual povezovanja za ljudi, ki so se komaj spoznali. Na primer, spoznala sem žensko, ki je med najinim prvim srečanjem izjavila, da se ‘pravila’, kako biti njen prijatelj, začnejo s tem, da se ‘spoštuje njene rane’. Ko sem jo prosila, naj mi razloži, kaj to pomeni v praksi, je odgovorila, da je šele začela s predelovanjem vsega, kar se ji dogodilo v otroštvu, ter da bo med zdravljenjem teh ran imela pogosta menjavanja razpoloženj in izbruhe depresije. ‘Spoštovanje njenih ran’ je pomenilo, da se spoštuje ta razpoloženja in se jim ne oporeka. Če je bila ‘na dnu’, je pričakovala, da je prijatelji ne bodo poskusili razvedriti s humorjem, temveč da bodo svoje razpoloženje in pogovor prilagodili njenemu stanju. Vprašala sem jo, koliko časa predvideva, da bo potrebovala tako intenzivno podporo. »Lahko bodo potrebna leta,« je odgovorila, »in če bodo, pričakujem, da mi bo moj podporni sistem dal toliko časa.« Ta vrsta družbenega vpliva lahko postane zelo močna, lahko celo zasvajajoča – zdravje nikoli ne zahteva take avtoritete. Ko sem svojo novo znanko vprašala, kakšno motivacijo ima za zdravljenje, če pa za svoje težave dobiva tolikšno podporo, jo je užalilo moje vprašanje in nesposobnost, da bi spoštovala njene rane. Čeprav sem poskusila razložiti, da sem resnično skušala razumeti njen proces zdravljenja, ni nikoli odgovorila na moje vprašanje. Ljudje ranologijo uporabljajo celo za ustvarjanje močnih romantičnih vezi. Veliko ljudi mi je priznalo, da prihajajo na delavnice bolj zaradi druženja kot zaradi dejanske potrebe po ozdravitvi. Ker se je osamljenost tako zelo razbohotila v naši kulturi, dva samska človeka, ki se srečata na delavnici, intimnost v izpovedih na delavnici pogosto zamenjata z romantičnim nagnjenjem. Obstajajo celo ljudje ‘trinajstih korakov’, ki znan terapevtski program dvanajstih korakov izrabijo za iskanje možnih ljubezenskih partnerjev, ki so v ranljivem stanju. Mnogi ljudje opišejo svojega ‘dušnega partnerja’ kot osebo, ki končno razume čustvene bolečine, ki so jih utrpeli v otroštvu. Taka zveza ima na začetku vsekakor romantični pridih, vendar temelji dejansko na ranah, bolečini in strahu. V tem primeru postane bolečina nujni pogoj za ohranjanje bližine in potrebe po drugem, zdravljenje pa je lahko videti kot pozitivna grožnja zvezi. Razmerje je neizogibno ogroženo, ko se en od njiju odloči, da je prišel čas, da odpusti preteklost in krene naprej.