Moj triletni pes je mešanec, potomec zelo dejavnih prednikov. Je bel, srednje velik, suh in lahek, premeten, zelo samotarski ter samosvoj. Čez dan tako rekoč ne počiva, šviga sem in tja, zažene se za vsako mačko ali ptičem in oblaja vsakega psa. Čez dan, razen pozimi, stika po vrtu, na povodcu pa me še po treh letih vleče in ne upošteva. Dobra sem samo, da mu stresem brikete v posodo, in požre jih s strašljivo hitrostjo. Vse, kar počne, je skrajno hitro in zaletavo. Ni zvest, rad se potepa, po več dni ga ni na spregled, ne mine teden, da se ne bi vrnil sveže ranjen in poškodovan. Ko se malo odpočije, mu takoj postane dolgčas in nadležno išče pozornost. To njegovo vedenje me je utrudilo. Kadar je odsoten, mi je skoraj vseeno, da ga ni doma. Očitam si, da sem postala ravnodušna. Je že tako, da nisva najbolj posrečen par, ko sem ga izbirala, je bil divji mladiček, tak kot vsak drug, a temu nisem namenjala posebne pozornosti. Povejte mi prosim, ali lahko pripravim psa do tega, da bo malo bolj pozoren name, ali naj se pripravim na to, da bo vedno tako vihrav.