Teologi, ki so Boga enačili s čistim duhom, so priznali, da nimajo niti najmanjše predstave o procesu stvarjenja, o narediti nasploh. Duh kot tak je nezmožen izdelovati; načrtuje lahko, a za izvedbo teh načrtov je potrebna nečista energija. Šibek je duh, ne meso, močan pa postane le, če ga spodbuja kakšna sumljiva želja, obsojanja vreden vzgib. Bolj ko je kakšna strast dvomljiva, bolj tistemu, ki ji je podvržen, prihrani nevarnost, da bi ustvarjal lažna, brezsnovna dela. Ga obvladujejo strast, ljubosumje, ničevost? V tem primeru ga ne smemo obsojati, ampak, nasprotno, hvaliti: kaj bi bil brez tega? Skoraj nič, se pravi čisti duh, natančneje angel; angel pa je po definiciji sterilen in neučinkovit, kot luč, v kateri ždi, ki tudi nič ne porodi, ker je brez načela teme, podzemlja, ki tiči v vsakem pojavu življenja. Bog se zdi v boljšem položaju, saj je pregneten s temotami: brez njihove dinamične nepopolnosti bi ostal v stanju omrtvičenosti ali odsotnosti, nezmožen igrati vlogo, po kateri ga poznamo. Njim je dolžan vse, tudi svojo bit. Nič, kar je plodno in resnično, ni povsem svetlo niti povsem častno. Če o pesniku rečemo, da je ta ali ona njegova slabost "madež na njegovem geniju", potem očitno ne poznamo gibala in skrivnosti njegovega talenta ali vsaj njegove "storilnosti". Vsako delo, pa naj bo na še tako visoki ravni, izhaja iz neposrednega in je z njim zaznamovano: nihče ne ustvarja v absolutnem ali praznem. Zaprti smo v človeški univerzum, in če pobegnemo iz njega, zakaj in za koga bi še proizvajali? Bolj ko nas zahteva človek, manj nas zanimajo ljudje; toda prav zaradi njih in zaradi mnenja, ki ga imajo o nas, se vznemirjamo, v dokaz pa naj bo neverjeten učinek, ki ga ima laskanje na vse duhove, tako na robate kot na tenkočutne. Zmotna je vera, da na samotarja ne učinkuje; v resnici je ta na hvalo občutljiv bolj, kot si mislimo, kajti njeno blagodejnost ali strup prejme tako redko, da se je ne zna ubraniti. Naj bo še tako ravnodušen do vseh stvari, do pohval ni. In ker jih veliko ni deležen, jih ni vajen; če slučaj nanese, da jih dobi, jih sprejme z otročjim in ganljivim poželenjem. Podučen je na mnogih področjih, na tem je novinec. V njegov zagovor pa je treba povedati, da pohvala deluje fizično in sproža čudovit srh, ki ga nihče ni sposoben zadušiti ali obvladati, razen če ne premore discipline in samoobvladovanja, ki si ju lahko pridobimo le z rednim zahajanjem v družbo, z dolgotrajnim srečevanjem prebrisancev in goljufov. Resnici na ljubo, ne previdnost ne prezir nas ne delata imune proti laskanju: ali nekomu ne zaupamo, ga preziramo? kljub temu bomo pozorni do naklonjenih sodb, ki jih bo izrekel o nas, in če bodo dovolj lirične, pretirane, da se nam bodo lahko zazdele spontane, nehotne, bomo celo spremenili mnenje o njem. Na videz so vsi zadovoljni sami s sabo; dejansko nihče. Ali je torej treba iz dobrosrčnosti hvaliti tako prijatelja kot sovražnika, vse smrtnike brez izjeme in reči amen po vsaki njihovi prismojenosti? Dvom o sebi obdeluje bitja v taki meri, da so si za ozdravitev izmislili ljubezen, tihi dogovor med dvema nesrečnikoma, da se bosta precenjevala in se brez prestanka hvalila. Če izvzamemo norce, ni človeka, ki bi bil neobčutljiv na hvalo ali grajo; dokler smo kolikor toliko normalni, smo občutljivi eden na drugega; kaj naj še počnemo med svojimi bližnjimi, če postanemo ravnodušni? Brez nadaljnjega je ponižujoče ravnati enako kot oni; po drugi strani se je težko dvigniti nad vse nesreče, ki jih pestijo in bremenijo. Biti človek ni rešitev, a tudi prenehati biti ne.